Apr 02

Še nedolgo nazaj sem bil precej negativno nastrojen do nasprotnega spola. Razne kolobocije pač, ene zabavne, druge samo naporne, spet tretje… boleče. In sem bil nekako zaprt pred damami. Do pred kratkim.

Ko delam, opazim veliko simpatičnih deklet, a pretekle izkušnje so me izoblikovale do te mere, da jih ne opazim. Izjave tipa, “uuu, kaj maš pa tole okoli vratu“, ko je očitno da gre za fotoaparat in moji odgovori tipa “ah nič, to je samo obesek za ključe, katerega si nadenem samo za žurat…” so torej povsem zgovorni, zakaj jih niti ne opazim več. Pa tudi to, da sem bil v ljubezni že mnogokrat preveč prizadet. Prevečkrat, če dobro pomislim. In potem je skoraj normalno, da se človek malce zapre, si zgradi varnostni oklep… Do pred kratkim…

Dunaj. Drugič letos. Prav tako s fotoaparatom okoli vratu. In s temu primernim mišljenjem v glavi. Sicer sem te gospodične poznal že od prej, tako, da sem vedel, da ni ravno tako hudo, kot v prej opisanem primeru, a vseeno. Bolje preventiva kot kurativa.

A vseeno. Opazil sem jo. Simpatično gospodično mično. Njen pogled igriv. Skuštrani lasje za piko na i lepemu obrazu. Pustila je nek pečat v meni, a sem se zavedal, da možnosti, da bi jo še kdaj videl oz. celo bolje spoznal, niso prav velike. A naključja so naključja in prijatelj Murphy mi je tu celo malce pomagal. Najine poti so se spet prekrižale.

Vsi vemo, kakšen je danes svet in ženske v njem. Precej zmešan. In ženske v njem tudi. Žal. Težko je najti posebno osebo, katera ti bo misli zapolnila s pozitivo, z dobro voljo in ko ti srce skorajda malo poskoči, ko vidiš, da ti je poslala sms. Zaradi nje se mi dogaja prav vse to. Dnevi so malce bolj pozitivni, misli bolj vesele, obraz bolj sproščen in ko dobim njen sms, pa čeprav le enega, dobim nov elan za svoje delo.

Sklenil sem, da bom spustil oklep. Samo za njo. Se ji odprl. Samo njej. Naj me spozna takega kot sem in sama pride do spoznanja ali sem ji všeč ali ne. Izgubiti mislim, da nimam ničesar. Lahko samo pridobim. Vsaj prijateljico. Čas pa bo pokazal, če še kaj več. :-)

Včasih se pač riskira, da se profitira… ;-)

  • Share/Bookmark
Apr 02

Moda. Modni dodatki. Pretiravanja. Vse to zadnje čase vodi do dveh zelo zanimivih ekstremov. Kar je še bolj žalostno, nekateri moški ne zaostajajo dosti. Ampak to tako ali tako niso pravi moški. Niti sami se nimajo za moške… po mojem… ;-)

Prvi ekstrem recimo je, ko je ženska čisto preveč oblečena, a vseeno naokrog skače napol gola. Seveda, ko pa je dobesedno oblečena v modne dodatke. Okoli riti ima malo večjo rutko, če je pogumnejša, mogoče šal, srajčka napol odpeta, da se ja vidijo draguljčki (če jih sploh je kaj), a najpomembneje je, da je polno nakita – 15 zapestnic, dekolte krasijo razni obeski in ogrlice, da o uhanih ne govorimo -Olimpijske zastave, zaradi njih, sploh ne potrebujemo več. Na obrazu je kakšna dozica pudra in dve maskari preveč make upa, a kaj ti pomaga “super duper” make up, če pa se obvezno skrivajo za sončnimi očali velikosti maske za varjenje. Takšen primer si lahko po novem ogledate v novem mondenem lokalu v Ljubljani, v Tramontani. No, ne samo tam…

Drugi ekstrem so ženske, ki so prav tako preveč oblečene, ampak dobesedno preveč. A ker so podnebne razmere zadnje čase precej mile, je to lahko posledica zimskega hladu. Problem je v tem, da so ponavadi tovrstni ekstremi tako barvno pisani, da se včasih vprašam, če sem slučajno barvno oslepel. A verjetno se nimam česa za bat, obstaja možnost, da so barvno slepe one. Ravno danes sem videl takšen primer. Niti ne vem, kje bi začel. Začnimo pri turkiznih čevljih, ki se nadaljujejo z belimi nogavicami z rozastim vezenjem, ki prehajajo v krilo nedoločene bave – ne morem se odločiti, ali je šlo za rdečo ali zeleno barvo – lahko za obe skupaj, saj se je krilo prelivalo v barvah, nato pa roza jopica s črnimi črtami. Je pa res, da je imela modro pobarvane lase, vsaj toliko, da je bila v stilu s čeveljci verjetno.

In potem so tu še “moški”. Za katere niti ne veš ali so moški ali ne. Ampak verjetno ne vedo niti sami… ;-)

  • Share/Bookmark
Mar 31

Vroče sanje. Z Njo. To so sanje, ki mi vedno razburijo domišljijo in duha… in mi dajo misliti in spet malo odprejo srčne rane. Ampak, zakaj se tovrstne sanje vedno pojavijo, ko jih najmanj potrebuješ…

Ona. Spet. Prihaja iz kopalnice, ovita le v brisačo. Jaz, na pisarniškem stolu za računalnikom, dokončujem zaostalo delo. Pride do mene. Njena koža se sveti in kar kliče po dotikih. Konice njenih dolgih las so rahlo zmočene… Tako zapeljivo izgleda. In tega se zelo dobro zaveda. Zelo dobro.

Hodi proti meni. Gledam jo. Naravnost v oči. Takoj vem, koliko je ura. A vseeno se delam, kot da sem z mislimi popolnoma osredotočen na delo. A nisem, sem daleč stran. Pri Njej. Gledam v računalniški monitor, ko se me dotakne. Njene ustnice na mojem vratu. Kocine gredo pokonci. Njene roke potujejo po mojem telesu od prsi proti trebuhu… in nižje… Izza hlač potegne ven majico. Z rokami se dotakne moje kože. Jaz še vedno “osredotočen” na delo. Z rokami me nežno, a vseeno strastno prime za glavo in jo obrne proti sebi, proti svojim ustnicam. Poljubi me, strastno, kot zna le Ona. Zdaj sem Njen. Roke mi zaidejo na Njeno ritko, na Njena popolna dva hribčka. Njena koža je tako mehka, sočna… in tako erotična… Postaja vroče. Pomaga se mi znebiti majice, spotoma jo poljubljam po vratu, po prsih, po trebuhu. Naenkrat sva gola – Ona brez brisače, jaz brez obleke… Objeta v strasti, v ljubezni, se predajava drug drugemu in postajava eno… Vsi vemo, kako se zgodba nadaljuje…

Zanimivo je predvsem to, da me takšne sanje vedno znova popolnoma… zbijejo. Psihično. To je bila fantazija. Njena. Najina. Ki sva jo skupaj tudi uresničila. In vedno, ko si kolikor toliko opomorem, ko mi spet uspe vsaj malo pozabiti na Njo, se pojavijo te sanje. Se pojavi Ona. Da se odprejo stare srčne rane. Da stopim par korakov nazaj v prebolevanju in pozabljanju Nje…

A če pogledam z druge strani, mi ostajajo le še sanje. Sanje, v katerih sem lahko…

Samo z Njo.

  • Share/Bookmark
Mar 29

Pozvoni telefon.

Dizzy: “Ja prosim?”.

Prijatelj: “Ej, Dizzy… stari, a veš, da sva končala…”

Dizzy: “Ja…kako, sej smo bli še včer skupi in smo se mel noro dobro… nič sumljivih znakov…”

Prijatelj: “Ne vem… sam vem, da je dala konc…”

Verjeli ali ne, takšni telefonski klici so bili zadnje čase vsaj trije. Kar je še bolj zanimivo – tovrstni klici so prileteli kot strela z jasnega, z otoka glasnega.

Še dan prej, če ne še manj, je bilo vse v redu, delujeta kot normalen par potem pa… konec. Tudi sam sem imel zelo podobno izkušnjo.

Že pred časom je nek drug kolega imel pravtako zanimivo izkušnjo. Čeprav ni bilo kakšnih posebnih problemov, sta na njeno pobudo končala. A takrat je pričakoval takšen razplet. In sta končala. Nato, po nekaj mesecih, ista deklina začne prosjačiti, naj jo vzame nazaj, da se vsak lahko enkrat zmoti in da si vsak zasluži še eno priložnost. Kolega ji da še eno možnost, srečnejša sta bila (vsaj videti) kot kdajkoli prej… nato pa… V parih urah… Konec. Mislim, kaj vam deklinam ni najbolj jasno!? Najprej se ponižaš in prosiš, naj te vzame nazaj, potem pa končate. Je to način dvigovanja ega, ali kako?

Dobro, človek se sprijazne s koncem, ko je zadeva že nekaj časa malce mučna, ko veš, da je ljubezen pod vprašajem, ko… ko ti gre vse narobe. Ko prideš domov, pa komaj čakaš, da spet greš, sam, seveda, ko se samo pogledata, pa se že skregata in si mečeta nevarne predmete v glavo… Takrat je konec pričakovan. Zanimivo pa je to, da ti ženska še dan prej (ali celo manj!) izpove svojo neizmerno ljubezen, kako srečna je… naslednji dan pa zgoraj opisan scenarij…

Res lahko ljubezen izpuhti v nekaj urah? Recimo, saj se zveze končujejo čez noč – ampak takrat so drugi povodi – varanje. Takrat se zadeva zaključi, navkljub neizmerni ljubezni. Ampak tu… v tem primeru. Mar najdejo drugega? Drugo? Jih piči kakšno zlobno vilinsko bitje?

Ne verjamem, ker, pa naj bo naključje ali ne – v vsakem od teh treh podobnih si primerov, so ženske obžalovale svojo odločitev.

Če kdo danes razume te ženske… naj se javi. Oz. še boljše – naj napiše priročnik za uporabo… :-P

  • Share/Bookmark
Mar 27

Pred kratkim sem bil na koncertu, na katerem si je glavni nastopajoči privoščil strogo prepovedano, pljuča zastrupljajočo in v zaprtem prostoru prepovedano – cigareto. Varnostnik prileti in dejansko sem mislil, da se bo koncert prav kmalu zaključil.

Zanimivo je bilo predvsem, da mu je varnostnik najprej žugal, da ne sme kaditi, nato je hotel priti na oder, a ga, zanimivo, tja niso spustili. Roadiji ga niso spustili na oder.

Ampak resno – kaj narediti v takšnem primeru? Že res, da je glasbenik najprej vprašal, če nas moti, da eno “zapali”, a nihče od obiskovalcev ni protestiral. In jo je prižgal. V zaprtem prostoru…

Z odra ga ravno ne moreš spoditi, saj je vendar tam zato, da ti naredi žur, zabavo oz. – tisto najpomembneje – prinese šuške, keš… Denar.

Šlo je za tujega izvajalca – kaj v tem primeru veleva zakon? Kaj storiti? Sam sem namreč zagrizen nekadilec in zakonov o kajenju v zaprtem prostoru ne poznam dobro. Vem samo, da se notri ne sme kaditi…

Zanimivo, moram reči…

  • Share/Bookmark
Mar 27

Zadnje dni sem res zaposlen. Dobesedno delam, kot bi se izrazili avtomobilisti, na hlape. Sicer ne vem, na kakšne hlape, ker dejansko ne vem, od kje imam še energijo, a vseeno – I’m alive and kicking! :-)

Skratka – kratka statistika mojih preteklih dni:

Količina spanja: veliko premajhna, tako da trpim za močno hipozaspanozo… :-P Zadnjih 14 dni oz. zdaj bo že tri tedne spim v povprečju po 3 – 4 ure na noč… No, razen ponedeljka, ko je bil praznik in sem celo odspal manjši 8 urni maraton. A to je bilo tako, kot bi reveža hotel nahraniti z drobtino…

Količina zaužite hrane: glede na moj prehitro rastoči vampek (ej, mišice so spodaj, se jih celo lahko fajn čuti, če imaš dovolj močne prste ;-) ) čisto prevelika, ampak… saj skoraj nič ne jem! Zjutraj sendvič, če se zgodi čudež kakšno sadje, pa omiljena kavica. Dve. Sedem… :-D Potem, če se zgodi še en čudež, pojem okoli 17h celo nekaj toplega, če ne pa šele zvečer. Če imam čas. Pa menda, če nič ne ješ, hujšaš… :(

Količina popitega alkohola: ta je itak vedno prava… ;-)

Količina seksa: kaj je že to?   :-D

Skratka – vsaj lahko rečem, da sem priden… Saj, kdaj pa bomo delali, če ne, ko smo mladi, čili in vedno za akcijo. :)

  • Share/Bookmark
Mar 13

Danes sem prebral najbolj smešen mail v zadnjem času … pa povrhu je še precej resničen. Kaže, kako ženske niste zadovoljne prav z ničemer… ;-) Malce sem ga predelal, da je bolj “Dizzy style” … :)

V stvari gre za vic, katerega z veseljem delim z vami. Če pa je slučajno že star … se posipam s pepelom. ;-)

Moški vstopi v restavracijo, si izbere mizo in sede. S pogledom poišče natakarja, naroči, nato pa zagleda Njo. Prelepa. Lady in black. Popolnoma sama.

Moški nemudoma pokliče natakarja, ter ga poprosi, če lahko lepotici odnese steklenico najboljšega in najdražjega Merlota, ki ga njihova klet premore, zraven pa napiše kratko sporočilce. “Steklenico Vam pošilja gospod za sosednjo mizo.”

Ženska hladno pogleda steklenico omamnega Merlota, pazljivo napiše sporočilce ter ga preko natakarja pošlje moškemu. “Dragi gospod, res ste pravi kavalir, vendar bi morali, da sprejmem Vašo steklenico, v garaži parkiranega Mercedeza, milijon dolarjev na računu in 20 cm v hlačah…” Kot to znajo le ženske…

Ko je moški prebere sporočilo, malce razmislil potem pa se odločil odpisati. Sporočilo preda natakarju (če na koncu ni dobil mastne napitnine, sta gosta vseeno skrajno nevljudna… :) ), ki ga seveda preda ženski.

Sporočilo:

“Predraga lepotica. Če bi želel ugoditi Vašim zahtevam, bi moral prodati svojega Ferrarija Modeno 360, tudi BMW 850 SL bi moral iti, da bi v garaži tako ostal le še Mercedez Benz 600 SEL. Ampak za Vašo lepoto bi to bil pripravljen narediti, kot bi tudi bil pripravljen darovati v dobrodelne namene 2 milijona dolarjev na računu, da bi tako imel milijon na računu…

Vendar, draga moja dama, lahko ste še tako zelo lepa, uglajena in zanimiva dama – zaradi Vas si nikakor ne bom odrezal tistih petih centimetov v hlačam.

P.s.: prosim Vas tudi, če lahko vrnete steklenico vina!

Sam temu niti ne bi rekel vic, bi temu raje nadel naziv basni… Pa naj še kdo reče, če ženski pohlep nima meja. Da ženske niso izbirčne. In, da jih je nemogoče zadvoljiti… Ah, te ženske!!

  • Share/Bookmark
Mar 11

Pred kratkim v Ljubljani:

Avtomobil parkiran sredi pločnika. Ljudje, ki so hoteli mimo, so morali stopiti na cesto, da so lahko šli naprej. Pač, tipičen vsakdan v Ljubljani, saj tako ali tako vemo, da je problem s parkirnimi mesti. Ampak, da na tako parkiran avto napopaš lisice … moraš pa biti res dober talent? Zakaj?

Zato. Avto, ki je napačno parkiran in dobi kazen za to, se lahko, ob godrnjanju njega lastnika, brez problema odpelje. Odstrani. Kaznovan. Namen dosežen, ker verjetno godrnjavček ne bo več parkiral na tem mestu. Hvala bogu. Ker mi gredo, pa čeprav se zavedam, da ni prostora za parkirati, pošteno na … jetra.

Obstaja še ena možnost. Pajek. Odpelje avto. Ga takoj odstrani. Res, da povroči malo več preglavic, pa vseeno – se problem takoj eliminira, pa še starmame lahko šprintajo na tržnico brez, da bi ovirale promet.

Zadnja možnost pa so … lisice. Mislim … nesmisel. Avtomobil je parkiran narobe in ovira promet. Promet pešakov, a vseeno. Lastnik pride, se hoče odpeljati, pa se ne more. Kaznovan je, vendar namesto, da bi tako avto lahko odstranil, se naredi, da je tak avto še dlje parkiran napačno.

Stopicljanje po cesti je vseeno nevarno, malce zasanjanosti in nepazljivosti, pa si tam, kjer je polno zvezdic … ali pa tunelov. Odvisno kakšno srečo imaš. In potem buksl redarski tak avto zaklene z lisicami, da avto še dlje ovira promet – saj ga ne moreš odpeljat. Če je zaklenjen. In starmamce in vsa pešadilja mora mimo avta … po cesti.

Dokaj pametno. In logično, mar ne? Operacija uspela, pacient mrtev?

  • Share/Bookmark
Mar 07

Ponavadi, če kje zagledam kakšna navodila, jim sledim. No, obstajajo tudi umetniki, oz. bolje rečeno talenti, ki ne vedo, zakaj kaj kje piše.

V naši firmi je tak sistem, da na delovnem mestu, kjer delam, v stavbo spuščam tudi obiskovalce. Obiskovalec pozvoni, jaz pa mu preko stikala odprem vrata. Vse lepo in prav. Če bi ljudje znali brati. Na A4 papirju, z bold pisavo velikosti 58, je na veliko napisano naslednje besedilo:

“Potem, ko pozvonite, vam vrata odpre receptor. Počakajte na klik, nato pa vrata povlecite in potisnite.”

Kaj za vraga je pri tem tako nerazumljivega? In potem ljudje zvonijo kot utrgani, jaz pritiskam na gumb … zaman. Vstajam, hodim odpirat vrata. Zadnje čase sploh ne grem več odpret, potem pa gre kater od sodelavcev ravno ven, pa spotoma odpre vrata. In si drzne celo reči, “kaj, a zvonc ne dela?!” Oooo, dela, dela, sam ti si tak talent, da ne vidiš 10 cm od nosa… 

Ampak to še ni vse. Potem, ko človeku vseeno razložiš, kako poteka sistem vstopa v firmo in da je sistem odhoda popolnoma enak, le zvoniti ni treba, se ljudje še vedno kar zaleravajo, kot da so na destruction derbyju.

In, kot da to ni dovolj, mislijo da jih bo navadno stikalo za luč čudežno spustilo ven in ga nonstop pipka. Na vratih pa na veliko piše:

“Vrata vam odpre receptor. Po kliku vrata povlecite in potisnite.”  Ne, vsak se še kar zaletava v vrata … Mater.

“Kako pa ven pridem?”

Ne vem, najboljše, da splezaš na streho in stestiraš svojo zračno plovnost… Biki…

  • Share/Bookmark
Mar 07

Ta teden me je čas popolnoma povozil tako, da sem čisto nenamerno malce zapustil tale blog… Spanja mi manjka že skoraj za cel teden (ko bi le bilo od kakšnega seksualnega ali žurerskega maratona, pa mi ga manjka zaradi delovnega maratona), glavni del tedna pa šele pride – tale vikend, ki je pred vrati, bo noro naporen…

Skratka, upam, da bo drug teden malce lažje in da bom imel več časa, pa upam, da drug teden kaj več napišem…

Lp, Dizzy

  • Share/Bookmark