Nov 02

Life is a bitch. And I love bitches … :) Nekako. Marsikaj se je spremenilo v zadnjem času, priznam. Zadnje čase sem bil precej zaposlen, res je. Mogoče prezaposlen. A ugotavljam, da se s pisanjem veliko stvari spremeni. Priznam. Se spraznim. Menda moramo to tipi prakticirati stalno, če ne … no, podoben rek velja za ženske – če ni napičena ponoči je čez dan. No, ste dobili predstavo. :)

Skratka … Veliko se je spremenilo, a po drugi strani – spet ne. Tako je življenje. In včasih vse kar moraš narediti je … Turn the page …

Prevod … pa recimo malce samovšečno in samopoveličevalno – Dizzy’s back … ;)

  • Share/Bookmark
Apr 22

Po včerajšnjih kolobocijah z viagrirano starmamo imam trenutno na vesti nekaj precej resnejšega. In sicer eno pravo lajfstajl desižn. Ta zapleten izraz uporabljam samo zato, ker se mi ne zdi tako zelo zastrašujoč, kot… življenjska odločitev…

Delam nekje in nekaj, kar z veseljem počnem. Skoraj sanjski job. Skoraj – ker mi manjka ena majhen skok, za katerega zaletišče je že pripravljeno. In je samo od mene odvisno, ali bom skočil dovolj dobro. Poti so mi odprte. To na eni strani.

So mi pa poti odprte tudi pri nekem drugem poslu, oz. službi, katere osnova je moja sanjska služba oz. sanjsko delo že od malih nog. A je delo napornejše. Morda stresnejše. A toliko bolj zadovoljujoča, ko nalogo dobro opravim.

No, če bolje pomislim, sta obe službi naporni, stresni in zadovoljujoči na koncu… Pa sem spet tam. Vidite, kakšna zagata je nad mano. Pred mano? :-P

Skratka – kolegi oz. kolega mi je predlagal, naj naredim spisek +/-. Ampak kako naj najdem + in – pri sanjskih poklicih. Se strinjam, pri obeh so munusi, ampak so plusi pri obeh tako močni, da se minusi praktično izničijo. Skrijejo. Poniknejo.

Večerno, tudi nočno delo, malo prostih vikendov, tudi nekaj stresa na obeh koncih – a kaj je to proti temu, da delaš nekaj, kar te neizmerno veseli. Izpopolnjuje… Delaš nekaj, o čemer sanjaš

  • Share/Bookmark
Apr 08

Sanje vsakega profesionalnega športnika so gotovo Olimpijske igre. Žal ti jih včasih preprečijo poškodbe, bolezen, ali zgolj nesreča oz. nedoseganje pravih rezultatov, čeprav bi morda na samih igrah dosegel zgleden rezultat. Nikakor pa ti teh sanj ne bi smela vzeti politika.

Sam sem bil včasih športnik, lahko rečem tudi, da precej resen in tudi precej perspektiven. Ko je bil ta šport tudi v Sloveniji še med priljubljenejšimi, sem tudi sam sanjal o nastopu na Olimpijskih igrah, a ko je za moj šport izpuhtelo zanimanje, sem se sprijaznil… in še vedno začetek in konec iger pospremim s solzami v očeh. Vseeno pa upam, da jih bom videl – če drugače ne, zaradi službe. :-)

Skratka, zaradi zgoraj napisanega vem, kaj Olimpijske igre pomenijo športniku. VSE!

Tako tudi vem, kakšno je razočaranje ob tem, ko se za določen turnir pripravljaš dlje časa in potem ti kakšna poškodba prepreči udeležbo. Nekateri športniki svojo kariero gradijo zgolj in samo za nastop na Olimpijskih igrah, svoje življenje podrejajo treningu in se trudijo. Končno jim uspe, z nekaj dobrimi, no, drugod, po drugih državah raje odličnimi rezultati, se kvalificirajo na Olimpijske igre. Videli bodo, kako se prižge olimpijski ogenj, le njim v čast, celotne igre le njim v čast.

In potem pride nekdo, ki niti nima pojma, kako zelo zna takšna stvar boleti in ubiti um in predlaga bojkot Olimpijskih iger. Sicer ne vem, koliko se je ukvarjala s športom gospa Clintonova, a vseeno, tudi, če se je, premalo intenzivno in zagreto, da bi vedela.

Gospa Clintonova je namreč gospodu Bushu zaradi nedavnih sporov med Kitajsko in Tibetom predlagala bojkot letošnjih Olimpijskih iger. Res je, nagaja ta spor tudi Olimpijskim igram (vsaj protesti nagajajo olimpijskemu ognju napredovanju po svetu), ampak, mislim, da morata Tibet in Kitajska sama rešiti problem. Prav gotovo jima pri reševanju ne bodo pomagali ameriški športniki, ki bodo namesto v bojih za olimpijska odličja, doma pred televizorji. Nikakor ne. In enostavno se mi ne zdi fer, da zaradi političnih sporov trpijo športniki, da zaradi tega trpi šport. Šport sam ima že tako ali tako preveč preglavic z dopingom, s korupcijo in še s čim… Zakaj bi uničili še tisti, en in edini, pravi olimpijski duh?

  • Share/Bookmark
Mar 27

Pred kratkim sem bil na koncertu, na katerem si je glavni nastopajoči privoščil strogo prepovedano, pljuča zastrupljajočo in v zaprtem prostoru prepovedano – cigareto. Varnostnik prileti in dejansko sem mislil, da se bo koncert prav kmalu zaključil.

Zanimivo je bilo predvsem, da mu je varnostnik najprej žugal, da ne sme kaditi, nato je hotel priti na oder, a ga, zanimivo, tja niso spustili. Roadiji ga niso spustili na oder.

Ampak resno – kaj narediti v takšnem primeru? Že res, da je glasbenik najprej vprašal, če nas moti, da eno “zapali”, a nihče od obiskovalcev ni protestiral. In jo je prižgal. V zaprtem prostoru…

Z odra ga ravno ne moreš spoditi, saj je vendar tam zato, da ti naredi žur, zabavo oz. – tisto najpomembneje – prinese šuške, keš… Denar.

Šlo je za tujega izvajalca – kaj v tem primeru veleva zakon? Kaj storiti? Sam sem namreč zagrizen nekadilec in zakonov o kajenju v zaprtem prostoru ne poznam dobro. Vem samo, da se notri ne sme kaditi…

Zanimivo, moram reči…

  • Share/Bookmark
Mar 27

Zadnje dni sem res zaposlen. Dobesedno delam, kot bi se izrazili avtomobilisti, na hlape. Sicer ne vem, na kakšne hlape, ker dejansko ne vem, od kje imam še energijo, a vseeno – I’m alive and kicking! :-)

Skratka – kratka statistika mojih preteklih dni:

Količina spanja: veliko premajhna, tako da trpim za močno hipozaspanozo… :-P Zadnjih 14 dni oz. zdaj bo že tri tedne spim v povprečju po 3 – 4 ure na noč… No, razen ponedeljka, ko je bil praznik in sem celo odspal manjši 8 urni maraton. A to je bilo tako, kot bi reveža hotel nahraniti z drobtino…

Količina zaužite hrane: glede na moj prehitro rastoči vampek (ej, mišice so spodaj, se jih celo lahko fajn čuti, če imaš dovolj močne prste ;-) ) čisto prevelika, ampak… saj skoraj nič ne jem! Zjutraj sendvič, če se zgodi čudež kakšno sadje, pa omiljena kavica. Dve. Sedem… :-D Potem, če se zgodi še en čudež, pojem okoli 17h celo nekaj toplega, če ne pa šele zvečer. Če imam čas. Pa menda, če nič ne ješ, hujšaš… :(

Količina popitega alkohola: ta je itak vedno prava… ;-)

Količina seksa: kaj je že to?   :-D

Skratka – vsaj lahko rečem, da sem priden… Saj, kdaj pa bomo delali, če ne, ko smo mladi, čili in vedno za akcijo. :)

  • Share/Bookmark
Mar 11

Pred kratkim v Ljubljani:

Avtomobil parkiran sredi pločnika. Ljudje, ki so hoteli mimo, so morali stopiti na cesto, da so lahko šli naprej. Pač, tipičen vsakdan v Ljubljani, saj tako ali tako vemo, da je problem s parkirnimi mesti. Ampak, da na tako parkiran avto napopaš lisice … moraš pa biti res dober talent? Zakaj?

Zato. Avto, ki je napačno parkiran in dobi kazen za to, se lahko, ob godrnjanju njega lastnika, brez problema odpelje. Odstrani. Kaznovan. Namen dosežen, ker verjetno godrnjavček ne bo več parkiral na tem mestu. Hvala bogu. Ker mi gredo, pa čeprav se zavedam, da ni prostora za parkirati, pošteno na … jetra.

Obstaja še ena možnost. Pajek. Odpelje avto. Ga takoj odstrani. Res, da povroči malo več preglavic, pa vseeno – se problem takoj eliminira, pa še starmame lahko šprintajo na tržnico brez, da bi ovirale promet.

Zadnja možnost pa so … lisice. Mislim … nesmisel. Avtomobil je parkiran narobe in ovira promet. Promet pešakov, a vseeno. Lastnik pride, se hoče odpeljati, pa se ne more. Kaznovan je, vendar namesto, da bi tako avto lahko odstranil, se naredi, da je tak avto še dlje parkiran napačno.

Stopicljanje po cesti je vseeno nevarno, malce zasanjanosti in nepazljivosti, pa si tam, kjer je polno zvezdic … ali pa tunelov. Odvisno kakšno srečo imaš. In potem buksl redarski tak avto zaklene z lisicami, da avto še dlje ovira promet – saj ga ne moreš odpeljat. Če je zaklenjen. In starmamce in vsa pešadilja mora mimo avta … po cesti.

Dokaj pametno. In logično, mar ne? Operacija uspela, pacient mrtev?

  • Share/Bookmark
Mar 07

Ta teden me je čas popolnoma povozil tako, da sem čisto nenamerno malce zapustil tale blog… Spanja mi manjka že skoraj za cel teden (ko bi le bilo od kakšnega seksualnega ali žurerskega maratona, pa mi ga manjka zaradi delovnega maratona), glavni del tedna pa šele pride – tale vikend, ki je pred vrati, bo noro naporen…

Skratka, upam, da bo drug teden malce lažje in da bom imel več časa, pa upam, da drug teden kaj več napišem…

Lp, Dizzy

  • Share/Bookmark
Feb 28

Vsa ta kolobocija okoli tega prekrška (na tekmi Arsenal – Birmingham, Taylor nad Da Silvo) in zlomljene noge. res je, gre za hudo poškodbo, Da Silva bo verjetno Euro ‘08 gledal od doma. Kar je, z vidika športnika, skoraj večja bolečina, kot zlomljena noga.

A tudi meni se je zgodilo, da mi je med prekrškom šel gleženj. Ampak, koliko je podobnih prekrškov, oz. popolnoma enakih posredovanj, ki minejo brez poškodb. Pa izgledajo dosti bolj grdo in samo še zamižim, ko vidim, da bo grdo … na koncu pa se oba pobereta s tal in nadaljujeta tekmo. Zakaj tovrstni prekrški niso kaznovani.

To je šport. V žaru borbe se te stvari dogajajo … in tri tekme prepovedi. Okej. Naj bodo, a ne vem pa zakaj? Bo Taylor zaradi tega manj zavzeto branil barve svojega kluba? Po moje ne. Morda bo pazljivejši, ampak … če se bo še kdaj kakšen podoben prekšek naredil, ga pač bo.

Ker to je šport. In sestavni del športa so tudi poškodbe. Žal…

  • Share/Bookmark
Feb 25

Čeprav sem bil po dolgem času med vikendom za spremebmo priden in sem delal, sem vseeno ujel nekaj trenutkov za sprehod po obširni ponudbi moje televizije. Tako sem se v soboto dopoldne celo uspel prebiti skozi vse štiri programe, katere moja sobna antenica ujame – POP TV (so bile risanke, sem takoj preskočil), potem sem pogledal SLO2 (če je kakšno smučanje, pa ga ni bilo), Kanal A (so mi ponujali neko revolucionarno zadevo za brit) nato pa Prva TV. Oz. TV3, še vedno ne vem, kater program je zdaj to, ko so tolikokrat menjali… Skratka. American Idol. Pa sem rekel, “ajde, nej jim bo…”

Se zleknem, udobno pod topel kovter in gledam. Kukr polfinale je bilo. Trije so še ostali in imeli so svoj dan – dan, ko so šli v svoj domači kraj, pozdraviti svoje oboževalce. Okej, da vidimo.

Prvi je bil posnetek Taylorja Hicksa, ki se je odpravil v Birmingham, v Alabamo. Gledam, gledam – nato pa šok. Ob cesti ga je pozdravilo več ljudi, kot jih je bilo pred parlamentom na zadnjih delavskih demonstracijah!! Usta do tal, jezik ven! Nisem mogel verjet! In potem obisk nakupovalnega centra, v katerem ga je pričakalo več ljudi, kot ga je bilo na Siddhartinem maratonu! In to samo zato, da so ga videli oz. slišali (vsi ga tudi približno niso videli) odpeti en komad. Nato je šel na obisk k guvernerju, kateri je ta dan proglasil za dan Taylorja Hicksa in če se prav spomnim, mu je celo podelil ključe mesta!!

Po predvajanem posnetku je seveda sledil še nastop, odpel pa je eno skladbo skupine The Doobie Brothers, naslova se žal ne spomnem. Ampak kako!? Razni samoopevani Damjani Murkoti, Sebastiani, Wernerji, vraga, kakšni boljši pevci, ki imajo upravičen renome pri nas (ga sploh ima kdo? ), bi lahko rekli samo – KAPO DOL!!

Nato je sledila Katherine McPhee. Doma iz Los Angelesa. Odziv sicer ni bil tolikšen, kot pri Hicksu, pa vseeno – punca res zna zapeti. Marsikatera naša “zvedzda” bi lahko hodila k njej na pevske vaje. Saj res, zapela pa je pesem Arethe Franklin – Think. Takole nekako se sliši pa original. Zgolj za primerjavo. ;-) Dobro, ne?

Sledil je še Elliott Yamin, kateri se je odpravil domov, v Boston. Tudi njega so pričakale množice oboževalcev, med njegovim nastopom v enem izmed bostonskih parkov, so ljudje dobesedno viseli z balkonov in teras. Tudi njega je sprejel guverner, ter mu povedal, da so bostončani zelo ponosni nanj.

Na oddaji pa je pel takole.

Res, kapo dol. Vsem trem. In ko sem takole gledal oddajo in so mi šle ob njihovem petju vse kocine pokonci sem se hkrati spraševal, kako zavraga bodo izbrali, kdo gre naprej, in kater izmed treh gre domov, ter kako zavraga imamo pri nas toliko poklicnih pevcev, ki od tega prekleto lepo živijo, ko pa pojejo, kot bi jih žive rezali (no, če so emoti, potem je to še nekako upravičeno ).

Skratka televoting, je dal glasove in, verjeli ali ne – zmagovalca, oz. tistega, ki se je od Ameriškega Idola poslovil, je ločilo manj kot procent glasov – vsak od njih je namreč dobil nekaj več kot 33% … in poslovil se je Elliott. A vseeno – kdorkoli bi takrat izpadel, mislim, da bi ga pričakala odlična glasbena kariera. Oz. če sem prav seznanjen, so deležni tega.

Zdaj pa ne vem – je Slovenija res premajhna, da smo tako zašli v glasbenem ustvarjanju ali Amerika res zna. Ne verjamem, da smo premajhni, saj premoremo kar nekaj glasbenih izvajalcev, ki si zares zaslužijo naziv glasbenika. Ki se trudijo. Trudijo za nas. Za svoje poslušalce. A kaj, ko je tistih, ki jim nezaslužno kradejo ta naziv in ga celo blatijo, tako veliko. Kaj, ko je danes lahko vsaka frača, ki nosi push up modrček, pevka. Tiste prave talente, ki pa morda ne izgledajo tako lepo, pa se enostavno spregleda… Žalostno…

Upam, da bo slovenska glasba kmalu prišla nazaj na stara pota. Uspešna pota. Poslušna pota.

  • Share/Bookmark
Feb 21

Očitno ga imam. Očitno je moj “najboljši prijatelj”, sploh zadnje dni… ko mi nagaja na vse možno načine… Kako? Recimo, primer – že eno uro službeni telefon ni zazvonil in sklenem – grem si skuhat kavico. Okej. Pridem do vogala… tulili, tulili. Seveda službeni telefon začne zvonit. Pa si rečem “ma ko ga jebe”, ko začne zvoniti še drug službeni telefon…

Gospe in gospodje, ponosno vam predstavljam mojega namišljenega prijatelja – mr. Murphyja!

Samo nekako to še ni vse. Nanašajoč se na mojo prejšnjo objavo, o Matildi, bi lahko rekel tudi, da se me mr. Murphy loti, ko se mi najbolj mudi – ko začnejo pod avtobusom stardeci in starmame svoj cepetavi ples.

Pa recimo, ko me namišljeni prijatelj obišče v zelo podobnem položaju, kot v uvodu objave, le da sem na poti na WC, ko je mehur že tako poln, da skoraj že pljuska čez rob… Začne vse zvonit vse križem…

Ali pa, ko me udari, ko najmanj pričakujem, recimo, ko sem tako ali tako v bolj slabem razpoloženjskem stanju, pa mi nasproti pošlje koga, ki mi lahko s svojo pojavo ta dan še bolj podre…

In tako se potrdi moto mojega namišljenega prijatelja, ko si ravno rečeš, da slabše tako ali tako ne more iti več, pa te prijateljsko udari čez hrbet in ti z dejanji pokaže:

Ko ti gre res slabo, verjemi, ti gre lahko še slabše!

  • Share/Bookmark