Apr 15

Včeraj zvečer sem čisto po naključju naletel na eno najbolj bizarnih oddaj, “The Jerry Springer Show”. Naslov oddaje – “Honey, It’s Over!”, oz. po domače, “Dragi, kon’c je!”.

In ob gledanju tega presežka televiziske bistroumnosti, se mi je porodilo kar nekaj vprašanj…

1. Kaj ti je tega treba!?

Dragi, dokaži, da me ljubiš, dokaži mi to tukaj, zdaj…” je vreščala ženska. Sicer, za razliko od ostalih tovrstnih showov celo normalna za pogledat.

Zgodba je taka. “Dama wannabe” in “kavalir not to be” sta bila skupaj dobrih pet let. Imata dva otroka. Vse, kar si je ženska želela je, da ji pokaže, da jo ljubi, da jo kdaj pelje ven in da kdaj ustreže njenim željam. Seks s pripomočki. Ampak, to še ni vse. Preden njen fant, oz. zaročenec pride iz “osamljene sobe” zaupa še, da bi rada, da jo kdaj pelje ven, v striptiz klub. Ženska je po moje malce neuravnovešena. Fante potem tudi pride ven, na oder, tudi on, za razliko od drugih tovrstnih “oddaj” normalen za pogledat (don’t judge me – lepota je relativen pojem… :-p). In mu njegova draga pove: “Dragi, veš, da te ljubim, da si te želim. Ampak, rada bi, da me kdaj pelješ ven, vedno hodiš sam ven, ko greš na ribolov, greš vedno sam, daj me kdaj vzemi s sabo…” Fant začne odgovarjati v stilu, da potrebuje čas zase, da itak, da jo ljubi… nakar ga prekine “dokaži, da me ljubiš, dokaži mi to tukaj, zdaj…aja, še to, varam te s tvojim prijateljem, ljubim te, a me ne spoštuješ, on pa me…” Ja baba debilna – če ga ljubiš, ga prvič ne bi varala, če varaš, verjetno se dobiš z njegovim prijateljem le za kratek čas, da opravita, res je težko spoštovati nekoga v tisti urici ali dveh nabijanja… In tip, naiven še bolj kot jaz reče: “Ljubim te, saj to veš, samo želim si, da bi se dobro razumeli, jaz ti, najina otroka, da smo lepa družina…” Debil. Službo ima, videlo se mu je, da ni tako slab človek, medtem, ko je ona imela precej čudne nazore, poleg tega še brezposelna – spokaj stran, z otrokoma vred, pa je. Ženska pa vrešči “če me res ljubiš, mi to dokaži tukaj zdaj…” Tudi mene zanima, kako dokažeš to tukaj zdaj. Oz. tam, takrat, v tistem trenutku. Po moje se ljubezen dokazuje, ne dokaže, se pokaže, se izkazuje dlje časa, ne v trenutku. Verjetno se ji je le lesketalo pred očmi… poročni prstan… ;-) Ampak tega ni bilo. Verjetno ji s tem ni pokazal, da jo ljubi… In… kot, da mu vsega tega ni mogla povedati doma, v miru in se tudi pogovoriti v miru. Ne, to je treba narediti na televiziji. V Jerry Springer šovu… Ni mi čisto jasno, zakaj…

2. Zakaj izzvati pretep, če veš, da ga ne bo?

Zgoraj opisana zgodba se zaključi tako, da potem pride na oder še “prijatelj”, kateri ti dobro namerno pomaga. Posluša tvojo drago pri jamranju. Dobesednem jamranju. ;-)

In seveda, se zapodita drug proti drugemu, si rečem “uuu, kva ga bo na peso zdele ruknu…” A glej ga zlomka… Tam se znajdejo varnostniki in preprečijo pretep. Stvar bi bila še kar logična, če to sploh v vsej tej zmedi sploh lahko je, če ne bi gospod Springer na veliko izzival. In ko se fanta končno pomirita, ju spet razburi. Poanta? Verjetno je ni. Logično bi bilo, da bi ju pustili, da bi se zbila med sabo, dama pa odšla domov. Z Jerryjem. Ali pa v striptiz klub…

No, takšni primeri so bili še trije, en ko je tip hotel damo nazaj, potem, ko ga je pustila, ker jo je varal. Njegov izgovor – “hej, nihče ni popoln!” Debil. In še doda, “saj bi ti več dal, samo saj veš, imam še šest otrok…” Aja, dva ima z njo… Dojamete poanto? ;-)

Mislim, kako bolan moraš biti, da svoje probleme neseš na televizijo in to celo k Jerryju Springerju? In to s takimi idejami in dejansko narediti debila iz samega sebe. In kolikor vem, je ta oddaja v Ameriki precej gledana…

Mislim, jaz Njej, pa Jo imam še vedno zelo rad (pa žal nisva skupaj) tega še v obraz ne povem, kaj šele, da bi jo zvlekel na televizijo in to delil ne samo z njo, ampak še s tistimi gledalci, ki to gledajo… In mogoče dodal še kakšno bolno: saj te ljubim, ampak… vseeno sem spal s tvojo mamo… 

  • Share/Bookmark
Apr 11

Za tole objavo, priznam, zbiram pogum že kar nekaj časa. Je le malo bolj nenavadna, malo… hm… Mah, govori o risankah za odrasle, o pornofilmih. Po domače porničih. :-p

Skratka, vsakdo od nas je gotovo že videl kakšen pornič in vemo, kako stvar zgleda. Pride bejba, ponavadi ima na sebi kratko cunjico, plastične prsi in plastične “čevlje” z 22,3 cm peto. Pride tip, praviloma razbacan in precej potetoviran, neglede na tematiko “filma” (dejmo bit uradni), ima deklina po parih trenutkih kar naenkrat polna usta njegovega otepača.

Po nekaj minutah sledi še slepo nabijanje, ki traja v nedogled. No, nakateri boste rekli “ja kva pa teb ni jasn, sej to je običn pornič!” Da, dragi moji, je, ampak meni je to popoln nesmisel. Zakaj? Pa poskusimo kar po točkah.

1. Plastične prsi:

Nekaj najgršega v zgodovini človeštva. Po možnosti se za silikonizacijo odloči brhko dekle z modrčkom nekje A košarice. In, opa, ona se odloči, da bi imela D košarico oz. velikost. Vse lepo in prav, velikost je kar solidna… ampak, ko zdaj tiste joške ne bi izgledale, kot da ima dobesedno melone na nek čuden način namontirane nase. Še več – deklina lahko leži, stoji sedi, visi – njene joške bodo vedno v isti legi, gledano na njeno telesno ravnino. Uuuu, hudoooo!! Not!! Evo, prva minus točka, zakaj ne maram tipičnih pornilčev. In me mine… Prvič.

2. Tisti kukr “čevlji”

A kdo ve, obstaja kakšna statistika, koliko pornozvezd se poškoduje med snemanji v tistih “čevljih”? Ker, takšna peta je nenormalna. Jaz osebno, se recimo rad v sceno malce vživim, pa verjetno nisem edini in če se že zgodi čudež in je “film” oz. vsaj del “filma” (beri en seks v “filmu”) plastic fantastic melona joške free, potem ima dama obute prav te megalonanske “čevlje”. In če je scena postavljena v posteljo (ob, nad, pod posteljo) – yeah, seveda – katera neumnica bo imela takšne “čevlje” za v posteljo? Mah, za kamorkoli, kaj šele za doldajanje… In me mine… Drugič.

3. Faker

Imejte me za čudnega, ampak, tudi če je tip v “filmu” čuden, hja, me mine. Ali so preveč potetovirani, spuščajo čudne glasove ali pa so dejansko… mislim… hm… Čudni. Stari. Debeli. Kot, da bo v resničnem svetu kakšna tovrstna vragica zajahala in obdelala kakšnega takega. Po moje, da ne… Vsaj v Sloveniji ne… In me mine… Tretjič.

4. Čudni glasovi

Sem spadajo tako vzdihljaji, dretje, ko ji “pride” (no, okej, nekaterim dejansko res) kot tudi… Odličen izbor glasbe.

Kakršnikoli čudni glasovi me znajo zmotiti. Še najbolj njeno dretje ob njenem fake orgazmu. Očitno je enota za dobro odigran fake orgazem 50 decibelov. Če preseže 100 decibelov – ne me basat, celo multipli orgazem je bil… Da ne govorim o glasbi. To je pa popoln debilizem, kakšno glasbo včasih slišiš zraven. Za moje mnenje, kakšen chill out, kakšen romantičen instrumental… To bi bilo kar v redu. Samo nekateri pa so glasbeno podloženi čisto mimosunsko. Ne vem, sploh ne znam opisati, oz. primerjati. Kot, da bi dali CD Damjana Murka zraven, no… In me mine… Četrtič…

Skratka – sem tako izbirčen, picajzlast (ne, nimam picajzlov – samo tako se reče, za tiste, ki ne veste) ali enostavno kompliciram? V življenju sem videl samo en dober tovrstni “film”, Playboyeve produkcije, če se prav spomnem. Tam ni bilo brezumnega nabijanja in dretja, ni bilo debilističnih Murkotovih arij, ni bilo sadnih primesi in ni bilo tatoojev. Le dobro odigran, simpatičen čuten, a vseeno strasten seks. Takšnega bi si upal pogledati tudi v dvoje, s kakšno damo. Ostalih pa raje ne. Da ne bi bilo kakšne pomote. Ker se gotovo najde še kakšna 5. točka, če ne še kakšna… In me mine… n-tič…

  • Share/Bookmark
Apr 02

Še nedolgo nazaj sem bil precej negativno nastrojen do nasprotnega spola. Razne kolobocije pač, ene zabavne, druge samo naporne, spet tretje… boleče. In sem bil nekako zaprt pred damami. Do pred kratkim.

Ko delam, opazim veliko simpatičnih deklet, a pretekle izkušnje so me izoblikovale do te mere, da jih ne opazim. Izjave tipa, “uuu, kaj maš pa tole okoli vratu“, ko je očitno da gre za fotoaparat in moji odgovori tipa “ah nič, to je samo obesek za ključe, katerega si nadenem samo za žurat…” so torej povsem zgovorni, zakaj jih niti ne opazim več. Pa tudi to, da sem bil v ljubezni že mnogokrat preveč prizadet. Prevečkrat, če dobro pomislim. In potem je skoraj normalno, da se človek malce zapre, si zgradi varnostni oklep… Do pred kratkim…

Dunaj. Drugič letos. Prav tako s fotoaparatom okoli vratu. In s temu primernim mišljenjem v glavi. Sicer sem te gospodične poznal že od prej, tako, da sem vedel, da ni ravno tako hudo, kot v prej opisanem primeru, a vseeno. Bolje preventiva kot kurativa.

A vseeno. Opazil sem jo. Simpatično gospodično mično. Njen pogled igriv. Skuštrani lasje za piko na i lepemu obrazu. Pustila je nek pečat v meni, a sem se zavedal, da možnosti, da bi jo še kdaj videl oz. celo bolje spoznal, niso prav velike. A naključja so naključja in prijatelj Murphy mi je tu celo malce pomagal. Najine poti so se spet prekrižale.

Vsi vemo, kakšen je danes svet in ženske v njem. Precej zmešan. In ženske v njem tudi. Žal. Težko je najti posebno osebo, katera ti bo misli zapolnila s pozitivo, z dobro voljo in ko ti srce skorajda malo poskoči, ko vidiš, da ti je poslala sms. Zaradi nje se mi dogaja prav vse to. Dnevi so malce bolj pozitivni, misli bolj vesele, obraz bolj sproščen in ko dobim njen sms, pa čeprav le enega, dobim nov elan za svoje delo.

Sklenil sem, da bom spustil oklep. Samo za njo. Se ji odprl. Samo njej. Naj me spozna takega kot sem in sama pride do spoznanja ali sem ji všeč ali ne. Izgubiti mislim, da nimam ničesar. Lahko samo pridobim. Vsaj prijateljico. Čas pa bo pokazal, če še kaj več. :-)

Včasih se pač riskira, da se profitira… ;-)

  • Share/Bookmark
Mar 31

Vroče sanje. Z Njo. To so sanje, ki mi vedno razburijo domišljijo in duha… in mi dajo misliti in spet malo odprejo srčne rane. Ampak, zakaj se tovrstne sanje vedno pojavijo, ko jih najmanj potrebuješ…

Ona. Spet. Prihaja iz kopalnice, ovita le v brisačo. Jaz, na pisarniškem stolu za računalnikom, dokončujem zaostalo delo. Pride do mene. Njena koža se sveti in kar kliče po dotikih. Konice njenih dolgih las so rahlo zmočene… Tako zapeljivo izgleda. In tega se zelo dobro zaveda. Zelo dobro.

Hodi proti meni. Gledam jo. Naravnost v oči. Takoj vem, koliko je ura. A vseeno se delam, kot da sem z mislimi popolnoma osredotočen na delo. A nisem, sem daleč stran. Pri Njej. Gledam v računalniški monitor, ko se me dotakne. Njene ustnice na mojem vratu. Kocine gredo pokonci. Njene roke potujejo po mojem telesu od prsi proti trebuhu… in nižje… Izza hlač potegne ven majico. Z rokami se dotakne moje kože. Jaz še vedno “osredotočen” na delo. Z rokami me nežno, a vseeno strastno prime za glavo in jo obrne proti sebi, proti svojim ustnicam. Poljubi me, strastno, kot zna le Ona. Zdaj sem Njen. Roke mi zaidejo na Njeno ritko, na Njena popolna dva hribčka. Njena koža je tako mehka, sočna… in tako erotična… Postaja vroče. Pomaga se mi znebiti majice, spotoma jo poljubljam po vratu, po prsih, po trebuhu. Naenkrat sva gola – Ona brez brisače, jaz brez obleke… Objeta v strasti, v ljubezni, se predajava drug drugemu in postajava eno… Vsi vemo, kako se zgodba nadaljuje…

Zanimivo je predvsem to, da me takšne sanje vedno znova popolnoma… zbijejo. Psihično. To je bila fantazija. Njena. Najina. Ki sva jo skupaj tudi uresničila. In vedno, ko si kolikor toliko opomorem, ko mi spet uspe vsaj malo pozabiti na Njo, se pojavijo te sanje. Se pojavi Ona. Da se odprejo stare srčne rane. Da stopim par korakov nazaj v prebolevanju in pozabljanju Nje…

A če pogledam z druge strani, mi ostajajo le še sanje. Sanje, v katerih sem lahko…

Samo z Njo.

  • Share/Bookmark
Mar 29

Pozvoni telefon.

Dizzy: “Ja prosim?”.

Prijatelj: “Ej, Dizzy… stari, a veš, da sva končala…”

Dizzy: “Ja…kako, sej smo bli še včer skupi in smo se mel noro dobro… nič sumljivih znakov…”

Prijatelj: “Ne vem… sam vem, da je dala konc…”

Verjeli ali ne, takšni telefonski klici so bili zadnje čase vsaj trije. Kar je še bolj zanimivo – tovrstni klici so prileteli kot strela z jasnega, z otoka glasnega.

Še dan prej, če ne še manj, je bilo vse v redu, delujeta kot normalen par potem pa… konec. Tudi sam sem imel zelo podobno izkušnjo.

Že pred časom je nek drug kolega imel pravtako zanimivo izkušnjo. Čeprav ni bilo kakšnih posebnih problemov, sta na njeno pobudo končala. A takrat je pričakoval takšen razplet. In sta končala. Nato, po nekaj mesecih, ista deklina začne prosjačiti, naj jo vzame nazaj, da se vsak lahko enkrat zmoti in da si vsak zasluži še eno priložnost. Kolega ji da še eno možnost, srečnejša sta bila (vsaj videti) kot kdajkoli prej… nato pa… V parih urah… Konec. Mislim, kaj vam deklinam ni najbolj jasno!? Najprej se ponižaš in prosiš, naj te vzame nazaj, potem pa končate. Je to način dvigovanja ega, ali kako?

Dobro, človek se sprijazne s koncem, ko je zadeva že nekaj časa malce mučna, ko veš, da je ljubezen pod vprašajem, ko… ko ti gre vse narobe. Ko prideš domov, pa komaj čakaš, da spet greš, sam, seveda, ko se samo pogledata, pa se že skregata in si mečeta nevarne predmete v glavo… Takrat je konec pričakovan. Zanimivo pa je to, da ti ženska še dan prej (ali celo manj!) izpove svojo neizmerno ljubezen, kako srečna je… naslednji dan pa zgoraj opisan scenarij…

Res lahko ljubezen izpuhti v nekaj urah? Recimo, saj se zveze končujejo čez noč – ampak takrat so drugi povodi – varanje. Takrat se zadeva zaključi, navkljub neizmerni ljubezni. Ampak tu… v tem primeru. Mar najdejo drugega? Drugo? Jih piči kakšno zlobno vilinsko bitje?

Ne verjamem, ker, pa naj bo naključje ali ne – v vsakem od teh treh podobnih si primerov, so ženske obžalovale svojo odločitev.

Če kdo danes razume te ženske… naj se javi. Oz. še boljše – naj napiše priročnik za uporabo… :-P

  • Share/Bookmark
Mar 13

Danes sem prebral najbolj smešen mail v zadnjem času … pa povrhu je še precej resničen. Kaže, kako ženske niste zadovoljne prav z ničemer… ;-) Malce sem ga predelal, da je bolj “Dizzy style” … :)

V stvari gre za vic, katerega z veseljem delim z vami. Če pa je slučajno že star … se posipam s pepelom. ;-)

Moški vstopi v restavracijo, si izbere mizo in sede. S pogledom poišče natakarja, naroči, nato pa zagleda Njo. Prelepa. Lady in black. Popolnoma sama.

Moški nemudoma pokliče natakarja, ter ga poprosi, če lahko lepotici odnese steklenico najboljšega in najdražjega Merlota, ki ga njihova klet premore, zraven pa napiše kratko sporočilce. “Steklenico Vam pošilja gospod za sosednjo mizo.”

Ženska hladno pogleda steklenico omamnega Merlota, pazljivo napiše sporočilce ter ga preko natakarja pošlje moškemu. “Dragi gospod, res ste pravi kavalir, vendar bi morali, da sprejmem Vašo steklenico, v garaži parkiranega Mercedeza, milijon dolarjev na računu in 20 cm v hlačah…” Kot to znajo le ženske…

Ko je moški prebere sporočilo, malce razmislil potem pa se odločil odpisati. Sporočilo preda natakarju (če na koncu ni dobil mastne napitnine, sta gosta vseeno skrajno nevljudna… :) ), ki ga seveda preda ženski.

Sporočilo:

“Predraga lepotica. Če bi želel ugoditi Vašim zahtevam, bi moral prodati svojega Ferrarija Modeno 360, tudi BMW 850 SL bi moral iti, da bi v garaži tako ostal le še Mercedez Benz 600 SEL. Ampak za Vašo lepoto bi to bil pripravljen narediti, kot bi tudi bil pripravljen darovati v dobrodelne namene 2 milijona dolarjev na računu, da bi tako imel milijon na računu…

Vendar, draga moja dama, lahko ste še tako zelo lepa, uglajena in zanimiva dama – zaradi Vas si nikakor ne bom odrezal tistih petih centimetov v hlačam.

P.s.: prosim Vas tudi, če lahko vrnete steklenico vina!

Sam temu niti ne bi rekel vic, bi temu raje nadel naziv basni… Pa naj še kdo reče, če ženski pohlep nima meja. Da ženske niso izbirčne. In, da jih je nemogoče zadvoljiti… Ah, te ženske!!

  • Share/Bookmark
Feb 29

Usodna privlačnost. Dobesedno usodna privlačnost. Primer: spoznaš osebo, s katero se res ujameš, popolnoma enako razmišljaš, popolnoma enako misliš, dejansko lahko dokončuješ stavke te osebe… Idealni pogoji, da se s to osebo popolnoma ujameš in si … eno s to osebo.

Ampak… vedno obstaja “ampak”. :) Že logika (oz. fizika :-p) dokaže, da se plus in plus (za večne pesimiste pa minus in minus) v končni fazi odbijata. In zna se narediti, da je tako tudi pri ljudeh. Da je v stvari popolno ujemanje v napoto. Ubije… privlačnost…

Skratka, včeraj, med izredno zanimivo debato, sem ugotovil, da se je verjetno tovrstna usodna privlačnost zgodila tudi meni. In nisem edini. Kolegica je takoj pritrdila, da je tudi ona doživela zelo podobno zadevo… usodno privlačnost. Dobesedno usodno. Za vezo, da ne bo pomote… ;-)

  • Share/Bookmark
Feb 27

Določeni komentarji so me čisto nehote spdbudili k nadaljnjemu razmišljanju.

Spoznaš osebo, ki ti je všeč. V katero se zaljubiš. Seveda, če se naredi čudež vseh čudežev, se tudi ta omiljena oseba zaljubi vate. Začneta se sestajati, postaneta par. In seveda v vsej zaljubljenosti ne vidita vseh tistih napak, ki jih vsak ima, oz. si pred njimi, kar je za moje pojme še slabše, zatiskata oči. Srečna sta … dokler se enemu ne posveti … In začne po domače štrajkati. Premišljevati. Iskati napake (to nekatere ženske delajo tako rade, kot da je to njihov hobi) … In potem se začne. Konec. In tistega drugega samo kot strela z jasnega, z otoka glasnega to vse skupaj zadane in seveda… podre… Pa smo tam…

Po drugi strani. Se spoznaš z osebo, s katero si samo prijatelj. No, sta si všeč, a ni tistega … klika… A vseeno, sem ter tja, kakšen objem, morda poljub. Na koncu vse skupaj izgleda že kot veza. A vseeno, si že od samega začetka nekako s trezno glavo pri stvari. Veš kaj imaš in to ceniš. Točno takšno kot je, ne zamegljeno zaradi pretirane zaljubljenosti… Zadeva se pelje naprej in nikomur od dveh v takšni vezi po moje ni do tega, da bi se karkoli spreminjalo – srečen si, pozoronost imaš … ampak… je možno v tem primeru se kasneje, s časoma, zaljubiti?

A ni bistvo vsake veze medsebojno razumevanje, spoštovanje … okej tudi nekaj malega radosti? :) Saj tista zaljubljenost ponavadi po nekaj mesecih tako ali tako izgine. Zakaj bi potem morala biti že na začetku? Mora biti? :)

Pač, na takšno razmišljanje me je napeljalo nekaj komentarjev na prvi del tega razmišljanja… :) Bluzim malo, a ne? Verjetno zaradi neprespanosti… ;-)

  • Share/Bookmark
Feb 26

Moški in ženska. Oba strtosrčneža. Oba sta potegnila kratko v svoji vezi. Lepi vezi. Kratko pa sta potegnila malo da ne, kar čez noč. In seveda … boli…

Takšna strtosrčneža se spoznata. Hodita na pijače, na sprehode, se smejita, skupaj se imata res lepo. A ko se poslovita … ostane praznina. Pogrešata. A ne drug drugega, temveč … tisto oz. tistega, zaradi katerega nista ravno v najboljšem stanju.

Potem enkrat, med pogovorom, debata nanese na to, kako bi bilo, če bi si pomagala. Če bi ta strtosrčneža bila skupaj. Če bi enostavno bila skupaj, čeprav nista zaljubljena drug v drugega, a se imata skupaj lepo, se znata zabavati in kar je nekako najpomembnejše – drug ob drugem pozabita na tisto, kar ju drugače tako zelo matra.

In ko takole pogledaš na zadevo, ideja niti ni tako zelo slaba. Tako začneš prebolevati, začneš pozabljati, s časoma se navežeta drug na drugega in začneta pogrešati drug drugega… a vseeno… nista zaljubljena drug v drugega. Pa čeprav se imata rada, sta srečna skupaj in se lepo dopolnjujeta. Sta skupaj lep par.

Je možno biti v vezi z nekom, v katerega nisi zaljubljen? In s to isto osebo uživaš vse dobrote veze, od lepih skupnih večerov, seksa, do kreganj, ker si pozabil na obletnico.

Ali pač to ni prav, ni moralno, je … narobe? Ker te osebe ne ljubiš in si z njo samo zato, da ti je lažje. Da ne … boli?

Obstaja možnost, da se takšni dve osebi enostavno na koncu le zaljubita? Ali je takšna “pomožna veza” že od začetka obsojena na prepad?

P.s.: gre samo za razmišljanje, lepo prosim… ;)  

  • Share/Bookmark
Feb 19

Zanimiva je ta pot ljubezni.

Spoznaš osebo, ki te na začetku pritegne, s katero se odlično razumeš, s katero, ko pomisliš na njo, začutiš tiste metuljčke v trebuhu … se počutiš eno… in seveda, s katero se prej nisi poznal, pa tudi če si se, zaradi česar je vse skupaj še bolj zanimivo – brez katere kar naenkrat ne moreš več živeti. Enostavno nisi več to …

Preživljata skupne trenutke, skupne dni, skupaj osebno rasteta. srečna sta.

Potem pa … pridejo (ne vedno, nekateri so skupaj … za vedno) nesoglasja. Enemu ni všeč to, drugemu to. Pridejo prepiri. Začneš se oddaljevati. A še vseeno si s to osebo, še vedno ne moreš živeti brez nje, brez nje preprosto nisi ista oseba.

Nato se vse skupaj konča. Na pobudo ene ali druge strani. Ali skupno pobudo. Prihaja do mnogih postprepirov, “zakaj, čemu, kako in kaj” … a ko potegneš črto … še vseeno ne moreš brez te osebe.

Preden to osebo poznaš, živiš krasno življenje, nič ti ne manjka – vsi okoli tebe te imajo radi točno takega, kot si. Potem pride ljubezen. In vse obrne na glavo. In ko ljubezen odide – sploh ne znaš več živet, kot si živel prej. kar naenkrat življenje, katero si živel pred tem, ni dovolj … čemu?

Poleg tega – kje je tista točka, ko dve poti ljubezni postaneta eno, in peljeta k skupnemu cilju? K življenu v dvoje? Do konca? Ali to enostavno, v današnjem svetu, ni več možno?

Pa še tale misel, ki se mi je utrnila med končevanjem ene izmed mojih poti ljubezni … “Prav za vsakega se na tem svetu nahaja oseba, ki ti je namenjena. A kaj, ko ni nujno, da si ti namenjen njej … ”
 

  • Share/Bookmark