Feb 27

No… Če sem kakšno pikro rekel na naše starostnike… pa dajmo še kakšno na naše mladostnike.

Kot omenjeno, sem precej razumevajoč človek. Kukr… :) Ampak… tole … Kar na primeru:

Mestni avtobus. Na poti domov. Peljem se lepo mirno, vmes nekaj brskam po telefonu. Nekje na sredi poti na avtobus vstopi 5 mladeničev, tipično oblečenih. Od spodaj navzgor – lacost/nike shox čevlji/superge, kavbojke, jakna z muco okoli ovratnika oz. kapuce ter namesto kape žele na glavi. Glasni. Logično. Ampak sem vajen, pač … Me ne zmotijo… še…

Nato začnejo nekaj kombinirati z denarjem, koliko ga ima kdo, koliko evrov je kdo komu dal, koliko mora dati, “ał te pa nałomim, as słišu…” Nakar mojo pozornost pritegnejo njihova imena. Slovenska. No, čeprav danes, s temi imeni … zdaj imajo ljudje živalska in rastlinska imena (no, sem pa zadnjič slišal, da je psu bilo ime Špela ) …

Skratka dva sta bila ekstra glasna, po imenih sodeč res slovenca, po naglasu pa … khm … Skratk, spotoma ogovorita kolega, ki pa je po imenu sodeč … pač … spodnje gore list, ampak je bil od vseh najbolj civiliziran. Skratka …

Med poimensko sodeč slovencema steče sledeč pogovor:

A: “Stari, a veš kakve imam boksarice danas?”

B: “Ne, a daj povej, stvarno me zanima!”

A: “Sviłene, tigraste. Danas bom u Kołoseju eno uoćio, pa jo bom kr kod kuće pełju… znaš zašto…” Sledi debilen smeh obeh…

B: “A jz mam tud sviłene … sam stari, moje su pinki. Stari, res so žešće!”

A: “Pinki, stari, a take bi tud js meu… sam su skupe te sviłene … stari, jz svojih ne bi imao, će jih ne bi dobu za rođendan…”

Sledi izjava tedna – B: “Bom jz dans mał połovił u njih, a jutr ti jih posodim, boš vidu, kaj to deła ženskam…”

Še dobro, da je bil ta debilizem povedan na moji izstopni postaji, ker … ne vem, če bi lahko dolgo zadrževal smeh. Res … ne samo Matilde, tudi debilizmi polepšajo dan. :)

  • Share/Bookmark
Feb 26

Moški in ženska. Oba strtosrčneža. Oba sta potegnila kratko v svoji vezi. Lepi vezi. Kratko pa sta potegnila malo da ne, kar čez noč. In seveda … boli…

Takšna strtosrčneža se spoznata. Hodita na pijače, na sprehode, se smejita, skupaj se imata res lepo. A ko se poslovita … ostane praznina. Pogrešata. A ne drug drugega, temveč … tisto oz. tistega, zaradi katerega nista ravno v najboljšem stanju.

Potem enkrat, med pogovorom, debata nanese na to, kako bi bilo, če bi si pomagala. Če bi ta strtosrčneža bila skupaj. Če bi enostavno bila skupaj, čeprav nista zaljubljena drug v drugega, a se imata skupaj lepo, se znata zabavati in kar je nekako najpomembnejše – drug ob drugem pozabita na tisto, kar ju drugače tako zelo matra.

In ko takole pogledaš na zadevo, ideja niti ni tako zelo slaba. Tako začneš prebolevati, začneš pozabljati, s časoma se navežeta drug na drugega in začneta pogrešati drug drugega… a vseeno… nista zaljubljena drug v drugega. Pa čeprav se imata rada, sta srečna skupaj in se lepo dopolnjujeta. Sta skupaj lep par.

Je možno biti v vezi z nekom, v katerega nisi zaljubljen? In s to isto osebo uživaš vse dobrote veze, od lepih skupnih večerov, seksa, do kreganj, ker si pozabil na obletnico.

Ali pač to ni prav, ni moralno, je … narobe? Ker te osebe ne ljubiš in si z njo samo zato, da ti je lažje. Da ne … boli?

Obstaja možnost, da se takšni dve osebi enostavno na koncu le zaljubita? Ali je takšna “pomožna veza” že od začetka obsojena na prepad?

P.s.: gre samo za razmišljanje, lepo prosim… ;)  

  • Share/Bookmark
Feb 22

Da bo na tem blogu še nekaj veselja (nekateri to štorijo že poznate)… :)

Večkrat se naredi, da na služben telefon pokliče starejši moški. In začne, vedno na zelo podoben način, če ne kar na popolnoma enak način… Se je pa to naredilo zdaj že vsaj štirikrat, če ne še večkrat.

Skratka pokliče:

Gospod: “Ma kaku je muožnu, da je isti špiker hkrati na vašem radiji inu še na druhem radiji!?”

Jaz: “Gospod, to ni ista oseba, veste, to je njegov brat. Brata sta in imata zelo podoben glas.”

Gospod: “Aha… Ma samu… kdu zdej holjufa… na katerem radiji je vnaprej posnetu?”

Jaz: “Gospod, sej ni vnaprej posneto, saj pravim, da gre za dve različni osebi, za brata, ki delata vsak na svojem radiju, imata pa zelo podobna glasova.”

Gospod: “Aaaaa… Puole sta brata, praviste… Ha, zanimivu… Jah, nič, lepu, hvala za prijaznost…”

Jaz: “Seveda, gospod, brata, brata… Ni zakaj, lep dan še naprej.”

Gospod: “Eee, eee, samu še njekej… Ma… Kdu zdej holufa, ki je vnaprej posnet…?”

 

Se zgodi, da ti takšni zablodeli klici tudi polepšajo dan. :)

  • Share/Bookmark
Feb 21

… ali namišljeni prijatelj mr. Murphy?

Namreč… Cel dan zbiraš pogum, da pošlješ sms. Ko sem končno začneš tipkati, srečaš najboljšo prijateljico… Telefon pospraviš. Pozabiš. Ne pošlješ. Prvič.

Nato se spet spomneš. Vzameš telefon v roke in začneš tipkati. Sredi tipkanja telefon javi “baterija skoraj prazna!” Pomisliš, toliko je gotovo bo, da napišeš in pošlješ. Klinca. Ravno, ko moraš pritisniti POŠLJI se ekran stemni. Telefon pospraviš. Pozabiš. Ne pošlješ. Drugič.

Prideš domov, daš telefon polniti in skočiš pod tuš. Časa ni, ker te prijatelja že čakata pod blokom, da greste malo ven. Telefon odklopiš s polnilca, ga pospraviš. Pozabiš. Ne pošlješ. Tretjič.

Nato se po nekaj časa spet spomniš ter začneš tipkati. Natipkaš. Pošlješ. A telefon ti javi “sporočila ne morem poslati“. 

In si misliš, “proklet mr. Murphy!!” A nato ti prijatelj pripomni – “ne, stari, usoda!”

Je res? Usoda … ali namišljeni prijatelj mr. Murphy? Ali imaš enostavno zyeban telefon? ;)

  • Share/Bookmark
Feb 20

Načeloma sem zelo potrpežljiv človek in sem precej dovzeten za razumevanje … no, raje povem takole – moj tolerančni prag je precej visok, ampak … kar je preveč, je pa preveč.

Namreč, ti stardeci in starmame. To ne moreš verjet, kaj vse vidiš…

Začnimo na začetku. Dneva, namreč. Večino dni svoj delavnik začenjam ob 6h zjutraj, kar pomeni, da sem nekaj čez 5. uro že spakiran na avtobusni postaji. Vse lepo in prav. A prav zanimivo se mi zdi, ko tam starmama stoji in nestrpno čaka avtobus. In, ko avtobus le pripelje, mora ona na vsak način prva vstopiti. Zakaj že? Da bo dobila prost sedež? Fakin par minut čez 5. uro je, teta, busi vozijo po Ljubljani napol prazni!! Zadnjič sem bil ravno prave volje, približno takšne kot danes (ne, in to ni tečnost … :) ) in sem sklenil, da ji bom malce ponagajal … žal … Namreč, starmama me je tako skomolčila, kot da tekmujeva na olimpijskem teku na 3 stopnice po avtobusu. Mislim !? Še par dni sem imel malce modra rebra.

Drug primer so razni stardeci in starmame, v medsebojnem boju. Zadnjič sem se smejal, ko sta dve starmami dobesedno tekmovali za sedež – naj omenim, da je bilo še kar nekaj praznih sedežev, ampak iz nekega neznanega razloga so najpopularnejši sedeži pri vratih – skratka, v svojem polžjem šprintu dirkata do sedeža in se vsedeta ena na drugo. In kot da to ni dovolj, tista, ki se je vsedla prvi v naročje reče – gospa, oprostite, ampak prva sem bila…

No, to bi bili recimo razvedrilni primeri. Teli mi dvignejo pokrov.

Stopiš z busa, pa včasih se mi mudi ujeti drug avtobus, ko presedam in kot da ni dovolj, da porabi dva ponedeljka, da se skobaca z busa dol – okej, to še razumem, ker ko se me mr. Murphy pošteno loti in bolijo koleno, gležnji in križ, tudi sam porabim malo dlje, da se skobacam z busa, a še vseeno se ne ustavim takoj pod vrati in potem ne cepetam na mestu in se ne obrnem trinajstkrat levo in desno, s tem pa onemogočim izstop vsem ostalim… Pa dej se spokaj stran od busa, pa tam odpleši svoj cepetavi ples…

Druga dimenzija stardecev in starmam, pa so cestni vandrovčki. Takšni, ki sredi mesta divjajo z nadzvočnimi 20 km/h na uro, da še ovinke komaj odpeljejo. Resnično sem mnenja, da bi bilo, tako kot pri mladih, tudi pri starih uvesti starostno mejo. Priznam, mladi objestneži so nevarni, vendar pa zna biti tudi starmama, nalimana na svoj volanček v svojem Citroenčku AX-u, izredno nevarna. Sploh pri kakšnem vključevanju na obvoznico/avtocesto, ko zapelje na vozni pas direktno s pospeševalnega s 60 km/h. Take zadeve mi resnično dvignejo pokrov.

Skratka, zadnjič bi moral vstati neki mamci, čeprav je bilo kar nekaj sedežev še praznih, pa me je dobila na napačen dan (ja, tečen sem bil ) in sem jo po hitrem postopku pregnal. Nekaj je sicer protestirala, “ta mladina, nič ne spoštuje starejših”, pa sem ji hitro odvrnil, da spoštovanje bi moralo biti dvostransko.

Skratka – ne vem, zakaj so starmame in stardeci tako zelo požrešni, tako zelo … recimo temu kar agresivni. Pa čeprav se nekateri premikajo počasneje, kot crknjen polž … Cel dan imajo na voljo, saj so le v penziji, ves čas na svetu, a vse morajo imeti PRVI! Povsod morajo biti PRVI! In to me res moti…

No, ja … po eni strani jih pa skoraj razumem … jih le lovi Matilda …

  • Share/Bookmark
Feb 19

Pa začnimo… :)

Verjetno vas zanima zakaj ravno Dizzy Reed, a ne? Oz. Dizzyjev blog. Skratka, zadeva se je začela nekje sredi srednje šole, ko sem imel obdobje, ko sem poslušal Gunse, samo Gunse in Gunse same. Guns and Roses. V eni izmed skladb, gre za verzijo, posneto na enem izmed koncertov, Axl napove “and on the keyboards, mr. Dizzy Reed…” … in začne se en najboljših glasbenih delov, ki sem jih kdaj slišal. No… Vtis je bil narejen in zdaj tudi veste, zakaj sem v virtuali Dizzy Reed. :)

Skratka, tale blog … jah, kot je rekel dober prijatelj, bo vseboval vsega po malem. Malo mešano na žaru… Če vam bo všeč, to, to boste pa povedali sami… ;)

Uživajte!

Dizzy

  • Share/Bookmark