Apr 30

… je jeba. Menda te lahko tudi fenta!!

Blodiš, bluziš, delaš neumnosti, ker ti možgani ne delujejo kot bi morali (ta objava), haluciniraš (se mi je zdelo, da sem videl bivšo)… Pa še kaj bi se našlo.

Dobesedno kvasim neumnosti. Sicer se jim vsi smejijo, a vseeno se sprašujem – se smejijo foram, ali meni… Po moje obema. Aja, saj sem oboje jaz… :-p

Kar se tiče smrtne nevarnosti zaradi neprespanosti – kolegica me je zadnjič čisto prestrašila – “A pa ti veš, da od neprespanosti lahk tud umreš?” U, mater. Res je. Nevarno je, da kinknem na busu, ko stojim v gužvi. Ali pa ko hodim po Ljubljani in lahko med hojo malce zaspim, pa se z mojo trdo betico kam nalimam (po možnosti na kakšno starmamo s še tršo glavo).

Skratka – oči imam črne kot je črno dno črnega morja. Okoli pa rdečica, kot da sem verižni kadilec jointov!! Podočnjaki – nekako sem se spraševal, prejle, ko sem pogledal v ogledalo, če sem sploh še živ, ker izgledam precej… mrtvo. No, glede na to, da sem se potem s svojim predragim čelom precej močno butnil v podboj vrat – očitno sem še živ. In celo bogatejši. Za eno buško, veliko za sosedovo hruško (sej vemo – foušarija, sosedova hruška bo zmer večja, pa nč nam ni jasn, kako… ;) )

Skratka grem spat za tehle 6 ur. Moram vstat ob 7h. Verjetno bom šele ob 8h. Čeprav, po teh nočeh z manj kot trema urama spanja, bo tole pravi balzam. Pa čeprav bo le kapljica v ocean. :-D

  • Share/Bookmark
Apr 22

Po včerajšnjih kolobocijah z viagrirano starmamo imam trenutno na vesti nekaj precej resnejšega. In sicer eno pravo lajfstajl desižn. Ta zapleten izraz uporabljam samo zato, ker se mi ne zdi tako zelo zastrašujoč, kot… življenjska odločitev…

Delam nekje in nekaj, kar z veseljem počnem. Skoraj sanjski job. Skoraj – ker mi manjka ena majhen skok, za katerega zaletišče je že pripravljeno. In je samo od mene odvisno, ali bom skočil dovolj dobro. Poti so mi odprte. To na eni strani.

So mi pa poti odprte tudi pri nekem drugem poslu, oz. službi, katere osnova je moja sanjska služba oz. sanjsko delo že od malih nog. A je delo napornejše. Morda stresnejše. A toliko bolj zadovoljujoča, ko nalogo dobro opravim.

No, če bolje pomislim, sta obe službi naporni, stresni in zadovoljujoči na koncu… Pa sem spet tam. Vidite, kakšna zagata je nad mano. Pred mano? :-P

Skratka – kolegi oz. kolega mi je predlagal, naj naredim spisek +/-. Ampak kako naj najdem + in – pri sanjskih poklicih. Se strinjam, pri obeh so munusi, ampak so plusi pri obeh tako močni, da se minusi praktično izničijo. Skrijejo. Poniknejo.

Večerno, tudi nočno delo, malo prostih vikendov, tudi nekaj stresa na obeh koncih – a kaj je to proti temu, da delaš nekaj, kar te neizmerno veseli. Izpopolnjuje… Delaš nekaj, o čemer sanjaš

  • Share/Bookmark
Apr 10

Pozitivna in negativna presenečenja, izkušnje in poti življenja nas vodijo v različne smeri. Kam sodi – med pozitivne ali negativne, še posebno kam me vodi tale, pa se nekako ne morem odločiti…

Pred kakšnimi desetimi leti se nam je odrekel. Zaradi nekih razprtij. Ne vem kakšnih, takrat me ni zanimalo, ker sem bil še premlad, kasneje oz. danes pa nočem odpirati starih ran. Čeprav… če zdaj bolje pomislim, lahko, da se trenutno odpirajo kar same. Govorim o starem očetu. Dedku. Dediju.

Prekinili smo vse stike, ne samo z njim ampak kar s celotnim delom družine po njegovi strani. Nato smo se še selili in stiki so se popolnoma porazgubili. Do pred kratkim…

Z mami in sestro smo šli v šolo, na roditeljski sestanek, ko ga srečamo. Njega. Skoraj se ni spremenil, le leta na obrazu so se mu poznala.

Mami in on sta obstala kot okamenela… S sestro sva se le spogledala. Nisva vedela (še posebaj ona) kako in kaj. Zdelo se mi je, kot da je minilo leto, preden sem kot prvi izdavil… “Živjo“. Podal sem mu roko. Presenečeno sva si stisnila roke, nato pa je kratek pogovor le stekel. “Kako ste, kje ste, kaj ste…” Mudilo se nam je naprej, zato smo si na hitro izmenjali še telefonske in že smo šli vsak svojo pot naprej. Vsak svojo različno pot. Naprej. Minilo je dobrega pol leta, ko je zazvonil telefon. “Se boste kaj oglasili? Vsaj tamala dva… (to naj bi bila midva s sestro :-) )”

Na hitro s(m)o se dogovorili za obisk, a sam žal nisem imel časa. In zdaj sem nekako v dilemi. Mi naj bo žal, da ga nisem videl, dedi namreč ni vsak dan mlajši, ali naj bom… hja, recimo srečen.

Namreč, takrat vem, da sem mu precej zameril njegova dejanja. Tudi naša življenja so se drastično spremenila, a vseeno. Takrat nisem spraševal, ker me ni zanimalo, vsaj delal sem se, da me ni, kasneje nisem upal spraševati. Vem samo, da sem se od časa do časa spomnil nanj, na njegovo družino. Kje so? Kaj počnejo? A potem te misli kaj hitro potlačil. Pač, nekdo, ki se odreče svoje hčerke, in njene družine, nekako ni vreden tvojih misli. Vsaj tako sem mislil…

In danes se sprašujem “imam prav? Ali naj mu odpustim..?” Življenje, kot sem na tem blogu že mnogokrat ugotovil, je čisto prekratko, a vseeno. Odpustiti nekomu veliko napako? Ali še naprej zatirati svoje misli? Iti proti njemu, ali se obrniti, kot se je pred leti obrnil on?

  • Share/Bookmark
Apr 08

Sanje vsakega profesionalnega športnika so gotovo Olimpijske igre. Žal ti jih včasih preprečijo poškodbe, bolezen, ali zgolj nesreča oz. nedoseganje pravih rezultatov, čeprav bi morda na samih igrah dosegel zgleden rezultat. Nikakor pa ti teh sanj ne bi smela vzeti politika.

Sam sem bil včasih športnik, lahko rečem tudi, da precej resen in tudi precej perspektiven. Ko je bil ta šport tudi v Sloveniji še med priljubljenejšimi, sem tudi sam sanjal o nastopu na Olimpijskih igrah, a ko je za moj šport izpuhtelo zanimanje, sem se sprijaznil… in še vedno začetek in konec iger pospremim s solzami v očeh. Vseeno pa upam, da jih bom videl – če drugače ne, zaradi službe. :-)

Skratka, zaradi zgoraj napisanega vem, kaj Olimpijske igre pomenijo športniku. VSE!

Tako tudi vem, kakšno je razočaranje ob tem, ko se za določen turnir pripravljaš dlje časa in potem ti kakšna poškodba prepreči udeležbo. Nekateri športniki svojo kariero gradijo zgolj in samo za nastop na Olimpijskih igrah, svoje življenje podrejajo treningu in se trudijo. Končno jim uspe, z nekaj dobrimi, no, drugod, po drugih državah raje odličnimi rezultati, se kvalificirajo na Olimpijske igre. Videli bodo, kako se prižge olimpijski ogenj, le njim v čast, celotne igre le njim v čast.

In potem pride nekdo, ki niti nima pojma, kako zelo zna takšna stvar boleti in ubiti um in predlaga bojkot Olimpijskih iger. Sicer ne vem, koliko se je ukvarjala s športom gospa Clintonova, a vseeno, tudi, če se je, premalo intenzivno in zagreto, da bi vedela.

Gospa Clintonova je namreč gospodu Bushu zaradi nedavnih sporov med Kitajsko in Tibetom predlagala bojkot letošnjih Olimpijskih iger. Res je, nagaja ta spor tudi Olimpijskim igram (vsaj protesti nagajajo olimpijskemu ognju napredovanju po svetu), ampak, mislim, da morata Tibet in Kitajska sama rešiti problem. Prav gotovo jima pri reševanju ne bodo pomagali ameriški športniki, ki bodo namesto v bojih za olimpijska odličja, doma pred televizorji. Nikakor ne. In enostavno se mi ne zdi fer, da zaradi političnih sporov trpijo športniki, da zaradi tega trpi šport. Šport sam ima že tako ali tako preveč preglavic z dopingom, s korupcijo in še s čim… Zakaj bi uničili še tisti, en in edini, pravi olimpijski duh?

  • Share/Bookmark
Mar 31

Vroče sanje. Z Njo. To so sanje, ki mi vedno razburijo domišljijo in duha… in mi dajo misliti in spet malo odprejo srčne rane. Ampak, zakaj se tovrstne sanje vedno pojavijo, ko jih najmanj potrebuješ…

Ona. Spet. Prihaja iz kopalnice, ovita le v brisačo. Jaz, na pisarniškem stolu za računalnikom, dokončujem zaostalo delo. Pride do mene. Njena koža se sveti in kar kliče po dotikih. Konice njenih dolgih las so rahlo zmočene… Tako zapeljivo izgleda. In tega se zelo dobro zaveda. Zelo dobro.

Hodi proti meni. Gledam jo. Naravnost v oči. Takoj vem, koliko je ura. A vseeno se delam, kot da sem z mislimi popolnoma osredotočen na delo. A nisem, sem daleč stran. Pri Njej. Gledam v računalniški monitor, ko se me dotakne. Njene ustnice na mojem vratu. Kocine gredo pokonci. Njene roke potujejo po mojem telesu od prsi proti trebuhu… in nižje… Izza hlač potegne ven majico. Z rokami se dotakne moje kože. Jaz še vedno “osredotočen” na delo. Z rokami me nežno, a vseeno strastno prime za glavo in jo obrne proti sebi, proti svojim ustnicam. Poljubi me, strastno, kot zna le Ona. Zdaj sem Njen. Roke mi zaidejo na Njeno ritko, na Njena popolna dva hribčka. Njena koža je tako mehka, sočna… in tako erotična… Postaja vroče. Pomaga se mi znebiti majice, spotoma jo poljubljam po vratu, po prsih, po trebuhu. Naenkrat sva gola – Ona brez brisače, jaz brez obleke… Objeta v strasti, v ljubezni, se predajava drug drugemu in postajava eno… Vsi vemo, kako se zgodba nadaljuje…

Zanimivo je predvsem to, da me takšne sanje vedno znova popolnoma… zbijejo. Psihično. To je bila fantazija. Njena. Najina. Ki sva jo skupaj tudi uresničila. In vedno, ko si kolikor toliko opomorem, ko mi spet uspe vsaj malo pozabiti na Njo, se pojavijo te sanje. Se pojavi Ona. Da se odprejo stare srčne rane. Da stopim par korakov nazaj v prebolevanju in pozabljanju Nje…

A če pogledam z druge strani, mi ostajajo le še sanje. Sanje, v katerih sem lahko…

Samo z Njo.

  • Share/Bookmark
Mar 27

Pred kratkim sem bil na koncertu, na katerem si je glavni nastopajoči privoščil strogo prepovedano, pljuča zastrupljajočo in v zaprtem prostoru prepovedano – cigareto. Varnostnik prileti in dejansko sem mislil, da se bo koncert prav kmalu zaključil.

Zanimivo je bilo predvsem, da mu je varnostnik najprej žugal, da ne sme kaditi, nato je hotel priti na oder, a ga, zanimivo, tja niso spustili. Roadiji ga niso spustili na oder.

Ampak resno – kaj narediti v takšnem primeru? Že res, da je glasbenik najprej vprašal, če nas moti, da eno “zapali”, a nihče od obiskovalcev ni protestiral. In jo je prižgal. V zaprtem prostoru…

Z odra ga ravno ne moreš spoditi, saj je vendar tam zato, da ti naredi žur, zabavo oz. – tisto najpomembneje – prinese šuške, keš… Denar.

Šlo je za tujega izvajalca – kaj v tem primeru veleva zakon? Kaj storiti? Sam sem namreč zagrizen nekadilec in zakonov o kajenju v zaprtem prostoru ne poznam dobro. Vem samo, da se notri ne sme kaditi…

Zanimivo, moram reči…

  • Share/Bookmark
Mar 11

Pred kratkim v Ljubljani:

Avtomobil parkiran sredi pločnika. Ljudje, ki so hoteli mimo, so morali stopiti na cesto, da so lahko šli naprej. Pač, tipičen vsakdan v Ljubljani, saj tako ali tako vemo, da je problem s parkirnimi mesti. Ampak, da na tako parkiran avto napopaš lisice … moraš pa biti res dober talent? Zakaj?

Zato. Avto, ki je napačno parkiran in dobi kazen za to, se lahko, ob godrnjanju njega lastnika, brez problema odpelje. Odstrani. Kaznovan. Namen dosežen, ker verjetno godrnjavček ne bo več parkiral na tem mestu. Hvala bogu. Ker mi gredo, pa čeprav se zavedam, da ni prostora za parkirati, pošteno na … jetra.

Obstaja še ena možnost. Pajek. Odpelje avto. Ga takoj odstrani. Res, da povroči malo več preglavic, pa vseeno – se problem takoj eliminira, pa še starmame lahko šprintajo na tržnico brez, da bi ovirale promet.

Zadnja možnost pa so … lisice. Mislim … nesmisel. Avtomobil je parkiran narobe in ovira promet. Promet pešakov, a vseeno. Lastnik pride, se hoče odpeljati, pa se ne more. Kaznovan je, vendar namesto, da bi tako avto lahko odstranil, se naredi, da je tak avto še dlje parkiran napačno.

Stopicljanje po cesti je vseeno nevarno, malce zasanjanosti in nepazljivosti, pa si tam, kjer je polno zvezdic … ali pa tunelov. Odvisno kakšno srečo imaš. In potem buksl redarski tak avto zaklene z lisicami, da avto še dlje ovira promet – saj ga ne moreš odpeljat. Če je zaklenjen. In starmamce in vsa pešadilja mora mimo avta … po cesti.

Dokaj pametno. In logično, mar ne? Operacija uspela, pacient mrtev?

  • Share/Bookmark
Mar 07

Ponavadi, če kje zagledam kakšna navodila, jim sledim. No, obstajajo tudi umetniki, oz. bolje rečeno talenti, ki ne vedo, zakaj kaj kje piše.

V naši firmi je tak sistem, da na delovnem mestu, kjer delam, v stavbo spuščam tudi obiskovalce. Obiskovalec pozvoni, jaz pa mu preko stikala odprem vrata. Vse lepo in prav. Če bi ljudje znali brati. Na A4 papirju, z bold pisavo velikosti 58, je na veliko napisano naslednje besedilo:

“Potem, ko pozvonite, vam vrata odpre receptor. Počakajte na klik, nato pa vrata povlecite in potisnite.”

Kaj za vraga je pri tem tako nerazumljivega? In potem ljudje zvonijo kot utrgani, jaz pritiskam na gumb … zaman. Vstajam, hodim odpirat vrata. Zadnje čase sploh ne grem več odpret, potem pa gre kater od sodelavcev ravno ven, pa spotoma odpre vrata. In si drzne celo reči, “kaj, a zvonc ne dela?!” Oooo, dela, dela, sam ti si tak talent, da ne vidiš 10 cm od nosa… 

Ampak to še ni vse. Potem, ko človeku vseeno razložiš, kako poteka sistem vstopa v firmo in da je sistem odhoda popolnoma enak, le zvoniti ni treba, se ljudje še vedno kar zaleravajo, kot da so na destruction derbyju.

In, kot da to ni dovolj, mislijo da jih bo navadno stikalo za luč čudežno spustilo ven in ga nonstop pipka. Na vratih pa na veliko piše:

“Vrata vam odpre receptor. Po kliku vrata povlecite in potisnite.”  Ne, vsak se še kar zaletava v vrata … Mater.

“Kako pa ven pridem?”

Ne vem, najboljše, da splezaš na streho in stestiraš svojo zračno plovnost… Biki…

  • Share/Bookmark
Feb 28

Danes sem izvedel, okoli česa oz., bolje rečeno, katere je bilo toliko pompa v ponedeljkovi Novi. Veliki jumbo plakati so na veliko oglaševali…

Sanjo G. … Zakaj ?

Oglaševali so nekaj pompoznega, nekaj … velikega, pričakoval sem najmanj Sašo Lendero… ali pa … recimo Salome. Potem pa Sanja Groharjeva. Playboyevo dekletce leta! Sanja, ki se je že 2x! (če ne še večkrat – malo sem zanemaril branje Playboja v Ljubljani … ) slekla za Playboy.

Zakaj za vraga, če lahko v Playboyu vidim lepe, estetske slike Sanje, zakaj za vraga, bi potem šel gledat “paparazzovske” slike Sanje, ko sprobava neke modrčke in malce celo pokaže tangice (samo trenutek, prec bom nazaj, ker se mi je že samo ob misli na to dvignil … NOT!!) !?

In zanimivi so mi komentarji Nove, saj naj bi bile slike posnete z mobilnim telefonom. Okej, že res, danes tudi fotoaparati v mobilnih telefonih delajo idealne fotke. Ampak ne v slabi svetlobi. Vsak to ve. Še z navadnim kompaktom po moje težko narediš takšne fotke… Kar pomeni, da je moral nekdo to slikati s kar lepo mašinco. Kar bi lahko kdo opazil. Kar bi lahko opazila tudi Sanja… ;-)

Skratka … ne verjamem, enostavno ne. Mislim, da so bile slike namerno posnete. Kako in kaj – veliko je namreč komentarjev na temo samopromocije … ampak bo že čas pokazal svoje … kako hitro bomo namreč pozabili na vse skupaj.

  • Share/Bookmark
Feb 28

Vsa ta kolobocija okoli tega prekrška (na tekmi Arsenal – Birmingham, Taylor nad Da Silvo) in zlomljene noge. res je, gre za hudo poškodbo, Da Silva bo verjetno Euro ‘08 gledal od doma. Kar je, z vidika športnika, skoraj večja bolečina, kot zlomljena noga.

A tudi meni se je zgodilo, da mi je med prekrškom šel gleženj. Ampak, koliko je podobnih prekrškov, oz. popolnoma enakih posredovanj, ki minejo brez poškodb. Pa izgledajo dosti bolj grdo in samo še zamižim, ko vidim, da bo grdo … na koncu pa se oba pobereta s tal in nadaljujeta tekmo. Zakaj tovrstni prekrški niso kaznovani.

To je šport. V žaru borbe se te stvari dogajajo … in tri tekme prepovedi. Okej. Naj bodo, a ne vem pa zakaj? Bo Taylor zaradi tega manj zavzeto branil barve svojega kluba? Po moje ne. Morda bo pazljivejši, ampak … če se bo še kdaj kakšen podoben prekšek naredil, ga pač bo.

Ker to je šport. In sestavni del športa so tudi poškodbe. Žal…

  • Share/Bookmark