Dizzyjev blog

Ne morem, da ne bi. Danes so mi spet dvignile pokrov. Žal. Vem, da je strpnost lepa čednost, ampak – od Most do centra, slaba ura vožnje z mestnim avtobusom!? To je pa too much! Ne, ne, tri much!!

Žal moja pot v službo vodi mimo dveh tržnic, in če začnem delati ob 11h padem ravno v interval vladavine starmame. To je namreč čas, ko objestnice skačejo po tržnicah, ko se borijo za čimbolj frišno kulerabo in endivijo, potem pa s tem navalijo na naše zelence. Zdaj vsaj vem, zakaj tak vonj po zemlji…

Nekako sem te “vladarke” dopoldneva razdelil na tri katergorije.

 Prva kategorija so vozičkarke.

Kot da ni dovolj, da tovorijo vse te svoje vrečke z zelenjadjo, nekatere so precej modernizirane in imajo s sabo tiste male vozičke. In prav te naredijo največjo štalo!! Že sebe komaj skobacajo na avtobus, ne one morajo imeti s sabo ta voziček. In potem se najde kakšen prijazen osebek, malo bolj strpen, kot jaz očitno – “guspa, vam bom pomagu, da boste lažje šle gor…” Ampak, neeee, one so preponosne, da bi sprejele pomoč – “bom saaamaaa…” In se vleče na bus celo večnost… in potem še eno večnost traja, da se spravi do svojega sedeža. In če kaj poznate starmame – takšne so vedno prve in s tem zadržujejo pri vstopanju na avtobus še ostale, ki bi radi šli na bus.

Druga katergorija so berglarke.

Ne rečem, nekatere so res boge – ampak, a nimajo nikogar, ki bi jim pomagal in bi kdo drug skočil na tržnico namesto njih? Skratka, takšnim sedež seveda odstopim. Takšne razumem. Da ne bo kdo rekel, da ne znam biti strpen … Skratka, berglarke so tiste starmame, ki imajo berglo samo za to, da jo imajo. Pa da kašnega nestrpneža, kot sem jaz lahko po glavi. Ne vem, ali imajo te bergle le za grožnjo, le za psiho podporo – a zanimivo je to, da ponavadi prav nič ne šepajo, ko gredo z busa dol. Prav lepo hodijo…

Tretja katergorija so pa starmame, ki si ničesar ne zapomnijo. Vem, da s starostjo peša spomin, ampak… Če je tako hudo, si verjetno v kakšni oskrbi. Tako sem že večkrat videl gospo, ki vsakič preden gre na avtobus, vpraša “a greste do glavne tržnice?“. Si je res tako težko zapomniti, da samo 9-ka ne gre do tržnice?

In potem, namesto, da bi imela vsaj blizu sebe svoj voziček, ga ima parkiranega pri klopci na avtobusni in spet traja celo večnost, da se ji uspe skobacati na bus.

Danes sem imel posebno čast – da sem na poti v službo naletel prav na vse tri kategorije. Kaj hočemo – med 10 in 12 uro je pač vladavina starmame.

Čeprav sem po tihem sklenil, da je bilo na tem blogu o stardecih in starmamah dovolj povedanega, pa tale mora biti omenjena. je pa čisto frišna od danes zjutraj.

Skratka, ura – 4:45, pri vkrcavanju na mestni avtobus.

Sam priznam, da sem bil še bolj slabo zbujen, posledično pa še malce počasen (v gibanju, da ne bo pomote, pa verjetno tudi v mišljenju, no, ja… ) – kaj ne bom, če smo pa še sredi noči!! Skratka. Pride avtobus. Zmigam svojo zaspano, z delovno opremo otovorjeno oslovsko rit na avtobus, in seveda je ta tovor potrebno raztovoriti… Odpnem, ko me nekaj dobesedno nabije od zadaj “nooo, dejmo mal zmigat, js bi se tud rada vsedla…” z vreščečim glasom vred.

Če ne bi bilo vreščečega glasu, bi si za trenutek drznil celo misliti, da me je (verjetno po pomoti) začela naskakovati kakšna brhka mladenka, tako pa je bila le prenaspidirana starmama, kateri verjetno še ni popustila tabletka viagre, ko sta z stardecom poskušala (s povdarkom na poskušala) … “telovaditi…” Verjetno je res ostalo le pri poskušala, ker je bila tako vreščeče glasna…

Okej – da bi se to dogajalo sredi gneče, v prometni konici, to bi še razumel, ne pa sredi noči, na enem izmed prvih avtobusov, ki je bil, ja ne boste verjeli – PRAZEN!! Gor smo bili, starmama, nek črnogorec, ki je seveda napol spal in jaz. Aja, pa šofer.

Seveda me je vreščanje v trenutku prebudilo, nisem bil več preveč počasen, celo misli so začele biti urne in sem v njih skupaj skobacal nekaj takega:

“Ja madona, starmama (točno tako sem rekel), sej vam maša al pa frišna kuleraba (beri: koleraba, cvetača, menda po neki debeli knjigi imenovani SSKJ) ne bo nikamor pobegnila, tko kt ne ostalih cca. 50 prostih zicev. Dejte se mal umirit, baba stara!!!”

In se povrnem nazaj v svoje napol hibernirajoče stanje, spotoma pa v voznikovem ogledalu zagledam zanimiv nasmešek (voznika, kajpak).

Madonca, če ne bi šel službeno na morje danes – bi verjetno podlegel posledicam celotedenske slabe volje oz. bog ne daj – starmamske tečnosti!

Včeraj zvečer sem čisto po naključju naletel na eno najbolj bizarnih oddaj, “The Jerry Springer Show”. Naslov oddaje – “Honey, It’s Over!”, oz. po domače, “Dragi, kon’c je!”.

In ob gledanju tega presežka televiziske bistroumnosti, se mi je porodilo kar nekaj vprašanj…

1. Kaj ti je tega treba!?

“Dragi, dokaži, da me ljubiš, dokaži mi to tukaj, zdaj…” je vreščala ženska. Sicer, za razliko od ostalih tovrstnih showov celo normalna za pogledat.

Zgodba je taka. “Dama wannabe” in “kavalir not to be” sta bila skupaj dobrih pet let. Imata dva otroka. Vse, kar si je ženska želela je, da ji pokaže, da jo ljubi, da jo kdaj pelje ven in da kdaj ustreže njenim željam. Seks s pripomočki. Ampak, to še ni vse. Preden njen fant, oz. zaročenec pride iz “osamljene sobe” zaupa še, da bi rada, da jo kdaj pelje ven, v striptiz klub. Ženska je po moje malce neuravnovešena. Fante potem tudi pride ven, na oder, tudi on, za razliko od drugih tovrstnih “oddaj” normalen za pogledat (don’t judge me – lepota je relativen pojem… :-p). In mu njegova draga pove: “Dragi, veš, da te ljubim, da si te želim. Ampak, rada bi, da me kdaj pelješ ven, vedno hodiš sam ven, ko greš na ribolov, greš vedno sam, daj me kdaj vzemi s sabo…” Fant začne odgovarjati v stilu, da potrebuje čas zase, da itak, da jo ljubi… nakar ga prekine “dokaži, da me ljubiš, dokaži mi to tukaj, zdaj…aja, še to, varam te s tvojim prijateljem, ljubim te, a me ne spoštuješ, on pa me…” Ja baba debilna – če ga ljubiš, ga prvič ne bi varala, če varaš, verjetno se dobiš z njegovim prijateljem le za kratek čas, da opravita, res je težko spoštovati nekoga v tisti urici ali dveh nabijanja… In tip, naiven še bolj kot jaz reče: “Ljubim te, saj to veš, samo želim si, da bi se dobro razumeli, jaz ti, najina otroka, da smo lepa družina…” Debil. Službo ima, videlo se mu je, da ni tako slab človek, medtem, ko je ona imela precej čudne nazore, poleg tega še brezposelna – spokaj stran, z otrokoma vred, pa je. Ženska pa vrešči “če me res ljubiš, mi to dokaži tukaj zdaj…” Tudi mene zanima, kako dokažeš to tukaj zdaj. Oz. tam, takrat, v tistem trenutku. Po moje se ljubezen dokazuje, ne dokaže, se pokaže, se izkazuje dlje časa, ne v trenutku. Verjetno se ji je le lesketalo pred očmi… poročni prstan… Ampak tega ni bilo. Verjetno ji s tem ni pokazal, da jo ljubi… In… kot, da mu vsega tega ni mogla povedati doma, v miru in se tudi pogovoriti v miru. Ne, to je treba narediti na televiziji. V Jerry Springer šovu… Ni mi čisto jasno, zakaj…

2. Zakaj izzvati pretep, če veš, da ga ne bo?

Zgoraj opisana zgodba se zaključi tako, da potem pride na oder še “prijatelj”, kateri ti dobro namerno pomaga. Posluša tvojo drago pri jamranju. Dobesednem jamranju.

In seveda, se zapodita drug proti drugemu, si rečem “uuu, kva ga bo na peso zdele ruknu…” A glej ga zlomka… Tam se znajdejo varnostniki in preprečijo pretep. Stvar bi bila še kar logična, če to sploh v vsej tej zmedi sploh lahko je, če ne bi gospod Springer na veliko izzival. In ko se fanta končno pomirita, ju spet razburi. Poanta? Verjetno je ni. Logično bi bilo, da bi ju pustili, da bi se zbila med sabo, dama pa odšla domov. Z Jerryjem. Ali pa v striptiz klub…

No, takšni primeri so bili še trije, en ko je tip hotel damo nazaj, potem, ko ga je pustila, ker jo je varal. Njegov izgovor – “hej, nihče ni popoln!” Debil. In še doda, “saj bi ti več dal, samo saj veš, imam še šest otrok…” Aja, dva ima z njo… Dojamete poanto?

Mislim, kako bolan moraš biti, da svoje probleme neseš na televizijo in to celo k Jerryju Springerju? In to s takimi idejami in dejansko narediti debila iz samega sebe. In kolikor vem, je ta oddaja v Ameriki precej gledana…

Mislim, jaz Njej, pa Jo imam še vedno zelo rad (pa žal nisva skupaj) tega še v obraz ne povem, kaj šele, da bi jo zvlekel na televizijo in to delil ne samo z njo, ampak še s tistimi gledalci, ki to gledajo… In mogoče dodal še kakšno bolno: “saj te ljubim, ampak… vseeno sem spal s tvojo mamo…“ 

Za tole objavo, priznam, zbiram pogum že kar nekaj časa. Je le malo bolj nenavadna, malo… hm… Mah, govori o risankah za odrasle, o pornofilmih. Po domače porničih. :-p

Skratka, vsakdo od nas je gotovo že videl kakšen pornič in vemo, kako stvar zgleda. Pride bejba, ponavadi ima na sebi kratko cunjico, plastične prsi in plastične “čevlje” z 22,3 cm peto. Pride tip, praviloma razbacan in precej potetoviran, neglede na tematiko “filma” (dejmo bit uradni), ima deklina po parih trenutkih kar naenkrat polna usta njegovega otepača.

Po nekaj minutah sledi še slepo nabijanje, ki traja v nedogled. No, nakateri boste rekli “ja kva pa teb ni jasn, sej to je običn pornič!” Da, dragi moji, je, ampak meni je to popoln nesmisel. Zakaj? Pa poskusimo kar po točkah.

1. Plastične prsi:

Nekaj najgršega v zgodovini človeštva. Po možnosti se za silikonizacijo odloči brhko dekle z modrčkom nekje A košarice. In, opa, ona se odloči, da bi imela D košarico oz. velikost. Vse lepo in prav, velikost je kar solidna… ampak, ko zdaj tiste joške ne bi izgledale, kot da ima dobesedno melone na nek čuden način namontirane nase. Še več – deklina lahko leži, stoji sedi, visi – njene joške bodo vedno v isti legi, gledano na njeno telesno ravnino. Uuuu, hudoooo!! Not!! Evo, prva minus točka, zakaj ne maram tipičnih pornilčev. In me mine… Prvič.

2. Tisti kukr “čevlji”

A kdo ve, obstaja kakšna statistika, koliko pornozvezd se poškoduje med snemanji v tistih “čevljih”? Ker, takšna peta je nenormalna. Jaz osebno, se recimo rad v sceno malce vživim, pa verjetno nisem edini in če se že zgodi čudež in je “film” oz. vsaj del “filma” (beri en seks v “filmu”) plastic fantastic melona joške free, potem ima dama obute prav te megalonanske “čevlje”. In če je scena postavljena v posteljo (ob, nad, pod posteljo) – yeah, seveda – katera neumnica bo imela takšne “čevlje” za v posteljo? Mah, za kamorkoli, kaj šele za doldajanje… In me mine… Drugič.

3. Faker

Imejte me za čudnega, ampak, tudi če je tip v “filmu” čuden, hja, me mine. Ali so preveč potetovirani, spuščajo čudne glasove ali pa so dejansko… mislim… hm… Čudni. Stari. Debeli. Kot, da bo v resničnem svetu kakšna tovrstna vragica zajahala in obdelala kakšnega takega. Po moje, da ne… Vsaj v Sloveniji ne… In me mine… Tretjič.

4. Čudni glasovi

Sem spadajo tako vzdihljaji, dretje, ko ji “pride” (no, okej, nekaterim dejansko res) kot tudi… Odličen izbor glasbe.

Kakršnikoli čudni glasovi me znajo zmotiti. Še najbolj njeno dretje ob njenem fake orgazmu. Očitno je enota za dobro odigran fake orgazem 50 decibelov. Če preseže 100 decibelov – ne me basat, celo multipli orgazem je bil… Da ne govorim o glasbi. To je pa popoln debilizem, kakšno glasbo včasih slišiš zraven. Za moje mnenje, kakšen chill out, kakšen romantičen instrumental… To bi bilo kar v redu. Samo nekateri pa so glasbeno podloženi čisto mimosunsko. Ne vem, sploh ne znam opisati, oz. primerjati. Kot, da bi dali CD Damjana Murka zraven, no… In me mine… Četrtič…

Skratka – sem tako izbirčen, picajzlast (ne, nimam picajzlov – samo tako se reče, za tiste, ki ne veste) ali enostavno kompliciram? V življenju sem videl samo en dober tovrstni “film”, Playboyeve produkcije, če se prav spomnem. Tam ni bilo brezumnega nabijanja in dretja, ni bilo debilističnih Murkotovih arij, ni bilo sadnih primesi in ni bilo tatoojev. Le dobro odigran, simpatičen čuten, a vseeno strasten seks. Takšnega bi si upal pogledati tudi v dvoje, s kakšno damo. Ostalih pa raje ne. Da ne bi bilo kakšne pomote. Ker se gotovo najde še kakšna 5. točka, če ne še kakšna… In me mine… n-tič…

Kaj si? Kje si? Kdo si? No, poba, viden včeraj, v McDonaldsu na Čopovi, ni imel najbolj razčiščenih pojmov. Vsaj glede tega, kaj si oz. kdo si.

Med potepom po sončni Ljubljani sem se malce ustavil v McDonaldsu, na Čopovi. Mi je zadišal en milkshake, vanilijin. Pa malo posedet… Sedim in srkam svoj priboljšek, ko pride skupinica kakšnih osmih mladcev – če rečem, da so bili sila glasni, obuti v svetleče superge “Najk šok”, punce pa z očali “Dolce Banana” je veliko povedanega. A vseeno, je v tej gručici življenja prepolnih otročajev izstopal fante – pri včerajšnjih temepraturah ga na glavi ni niti najmanj motila kapa, samo, da je “La Košta”. Hodil je okoli mize, za katero so sedeli, se drl in nadlegoval svoje “prijatelje”. “Prijatelje” zato, ker se jim je na obrazih videlo, da so ga malce siti. Skratka, fant je nadlegoval dekleta (“Hajde, idemo na WC, bit će žešće“) in potem, ko se od treh deklet ni nobena zmenila zanj, se je spravil na “prijatelje”. “A stari nou, dej mi mał te svoje špegłe posod… da te ne izšamaram…” In mu jih seveda noče dati, pa ga malce butne v zameno. Pa gre do drugega, pa ga nadleguje… No, tretji se ga usmili in mu malce posodi svoja “Hugo Zoss” očala. Fant si jih veselo natakne in spet začne šarmirat dekleta… kot, da jim bo zdaj kaj bolj všeč.

Potem pa pride trenutek, katerega bi lahko uporabili tudi v reklami za Mastercard – saj veste, tista reklama, ko nekaj stane toliko, tisto toliko, končno zadovoljstvo pa neprecenjlivo… Skratka – zazvoni mu telefon.

Se oglasi: “Ja, prosim?”

Nadaljuje: “Ja, tuki sm, v McDonaldsu, s prjatli smo šli sam na eno pito…”

Vidi se, da je malce kregan: “ne, mami, ne bom preveč zapravu, res ne…”

Vidi se, da je še malo bolj kregan: “okej mami, sej pridem domov…”

Očitno mati, ga še enkrat okara, ko reče: “ja, no, takoj pridem, čaw, mami…”

Kam so šli pa ł-ji, pa ć-ji… naglasak?

In kot, da to ni dovolj, se obrne proti kolegom in reče: “Ajde, kołegi moji, grem kod kuće, mam že kosiło…” Oni pa se samo smejejo… Ni čudno, mar ne?

Priznam, tudi sam se dostikrat kaj zafrkavam v nagłasku, sploh ko sva z najboljšim prijateljem v elementu, ampak se vidi da se gre za zayebancijo… Se ne obnašam, kot tale fante in se ne mečem ven, tako kot tale fante.Sem si samo mislil – “kaj si zdaj, mater, si ali nisi?”

Po moje je najbolje, da si kar si. Ne da se nekaj pretvarjaš, da si… Bodi to kar si, ker le ti znaš to najbolje.

Pred kratkim v Ljubljani:

Avtomobil parkiran sredi pločnika. Ljudje, ki so hoteli mimo, so morali stopiti na cesto, da so lahko šli naprej. Pač, tipičen vsakdan v Ljubljani, saj tako ali tako vemo, da je problem s parkirnimi mesti. Ampak, da na tako parkiran avto napopaš lisice … moraš pa biti res dober talent? Zakaj?

Zato. Avto, ki je napačno parkiran in dobi kazen za to, se lahko, ob godrnjanju njega lastnika, brez problema odpelje. Odstrani. Kaznovan. Namen dosežen, ker verjetno godrnjavček ne bo več parkiral na tem mestu. Hvala bogu. Ker mi gredo, pa čeprav se zavedam, da ni prostora za parkirati, pošteno na … jetra.

Obstaja še ena možnost. Pajek. Odpelje avto. Ga takoj odstrani. Res, da povroči malo več preglavic, pa vseeno – se problem takoj eliminira, pa še starmame lahko šprintajo na tržnico brez, da bi ovirale promet.

Zadnja možnost pa so … lisice. Mislim … nesmisel. Avtomobil je parkiran narobe in ovira promet. Promet pešakov, a vseeno. Lastnik pride, se hoče odpeljati, pa se ne more. Kaznovan je, vendar namesto, da bi tako avto lahko odstranil, se naredi, da je tak avto še dlje parkiran napačno.

Stopicljanje po cesti je vseeno nevarno, malce zasanjanosti in nepazljivosti, pa si tam, kjer je polno zvezdic … ali pa tunelov. Odvisno kakšno srečo imaš. In potem buksl redarski tak avto zaklene z lisicami, da avto še dlje ovira promet – saj ga ne moreš odpeljat. Če je zaklenjen. In starmamce in vsa pešadilja mora mimo avta … po cesti.

Dokaj pametno. In logično, mar ne? Operacija uspela, pacient mrtev?

Ponavadi, če kje zagledam kakšna navodila, jim sledim. No, obstajajo tudi umetniki, oz. bolje rečeno talenti, ki ne vedo, zakaj kaj kje piše.

V naši firmi je tak sistem, da na delovnem mestu, kjer delam, v stavbo spuščam tudi obiskovalce. Obiskovalec pozvoni, jaz pa mu preko stikala odprem vrata. Vse lepo in prav. Če bi ljudje znali brati. Na A4 papirju, z bold pisavo velikosti 58, je na veliko napisano naslednje besedilo:

“Potem, ko pozvonite, vam vrata odpre receptor. Počakajte na klik, nato pa vrata povlecite in potisnite.”

Kaj za vraga je pri tem tako nerazumljivega? In potem ljudje zvonijo kot utrgani, jaz pritiskam na gumb … zaman. Vstajam, hodim odpirat vrata. Zadnje čase sploh ne grem več odpret, potem pa gre kater od sodelavcev ravno ven, pa spotoma odpre vrata. In si drzne celo reči, “kaj, a zvonc ne dela?!” Oooo, dela, dela, sam ti si tak talent, da ne vidiš 10 cm od nosa… 

Ampak to še ni vse. Potem, ko človeku vseeno razložiš, kako poteka sistem vstopa v firmo in da je sistem odhoda popolnoma enak, le zvoniti ni treba, se ljudje še vedno kar zaleravajo, kot da so na destruction derbyju.

In, kot da to ni dovolj, mislijo da jih bo navadno stikalo za luč čudežno spustilo ven in ga nonstop pipka. Na vratih pa na veliko piše:

“Vrata vam odpre receptor. Po kliku vrata povlecite in potisnite.”  Ne, vsak se še kar zaletava v vrata … Mater.

“Kako pa ven pridem?”

Ne vem, najboljše, da splezaš na streho in stestiraš svojo zračno plovnost… Biki…

Danes sem izvedel, okoli česa oz., bolje rečeno, katere je bilo toliko pompa v ponedeljkovi Novi. Veliki jumbo plakati so na veliko oglaševali…

Sanjo G. … Zakaj ?

Oglaševali so nekaj pompoznega, nekaj … velikega, pričakoval sem najmanj Sašo Lendero… ali pa … recimo Salome. Potem pa Sanja Groharjeva. Playboyevo dekletce leta! Sanja, ki se je že 2x! (če ne še večkrat – malo sem zanemaril branje Playboja v Ljubljani … ) slekla za Playboy.

Zakaj za vraga, če lahko v Playboyu vidim lepe, estetske slike Sanje, zakaj za vraga, bi potem šel gledat “paparazzovske” slike Sanje, ko sprobava neke modrčke in malce celo pokaže tangice (samo trenutek, prec bom nazaj, ker se mi je že samo ob misli na to dvignil … NOT!!) !?

In zanimivi so mi komentarji Nove, saj naj bi bile slike posnete z mobilnim telefonom. Okej, že res, danes tudi fotoaparati v mobilnih telefonih delajo idealne fotke. Ampak ne v slabi svetlobi. Vsak to ve. Še z navadnim kompaktom po moje težko narediš takšne fotke… Kar pomeni, da je moral nekdo to slikati s kar lepo mašinco. Kar bi lahko kdo opazil. Kar bi lahko opazila tudi Sanja…

Skratka … ne verjamem, enostavno ne. Mislim, da so bile slike namerno posnete. Kako in kaj – veliko je namreč komentarjev na temo samopromocije … ampak bo že čas pokazal svoje … kako hitro bomo namreč pozabili na vse skupaj.

No… Če sem kakšno pikro rekel na naše starostnike… pa dajmo še kakšno na naše mladostnike.

Kot omenjeno, sem precej razumevajoč človek. Kukr… Ampak… tole … Kar na primeru:

Mestni avtobus. Na poti domov. Peljem se lepo mirno, vmes nekaj brskam po telefonu. Nekje na sredi poti na avtobus vstopi 5 mladeničev, tipično oblečenih. Od spodaj navzgor – lacost/nike shox čevlji/superge, kavbojke, jakna z muco okoli ovratnika oz. kapuce ter namesto kape žele na glavi. Glasni. Logično. Ampak sem vajen, pač … Me ne zmotijo… še…

Nato začnejo nekaj kombinirati z denarjem, koliko ga ima kdo, koliko evrov je kdo komu dal, koliko mora dati, “ał te pa nałomim, as słišu…” Nakar mojo pozornost pritegnejo njihova imena. Slovenska. No, čeprav danes, s temi imeni … zdaj imajo ljudje živalska in rastlinska imena (no, sem pa zadnjič slišal, da je psu bilo ime Špela ) …

Skratka dva sta bila ekstra glasna, po imenih sodeč res slovenca, po naglasu pa … khm … Skratk, spotoma ogovorita kolega, ki pa je po imenu sodeč … pač … spodnje gore list, ampak je bil od vseh najbolj civiliziran. Skratka …

Med poimensko sodeč slovencema steče sledeč pogovor:

A: “Stari, a veš kakve imam boksarice danas?”

B: “Ne, a daj povej, stvarno me zanima!”

A: “Sviłene, tigraste. Danas bom u Kołoseju eno uoćio, pa jo bom kr kod kuće pełju… znaš zašto…” Sledi debilen smeh obeh…

B: “A jz mam tud sviłene … sam stari, moje su pinki. Stari, res so žešće!”

A: “Pinki, stari, a take bi tud js meu… sam su skupe te sviłene … stari, jz svojih ne bi imao, će jih ne bi dobu za rođendan…”

Sledi izjava tedna – B: “Bom jz dans mał połovił u njih, a jutr ti jih posodim, boš vidu, kaj to deła ženskam…”

Še dobro, da je bil ta debilizem povedan na moji izstopni postaji, ker … ne vem, če bi lahko dolgo zadrževal smeh. Res … ne samo Matilde, tudi debilizmi polepšajo dan.