Apr 10

Pozitivna in negativna presenečenja, izkušnje in poti življenja nas vodijo v različne smeri. Kam sodi – med pozitivne ali negativne, še posebno kam me vodi tale, pa se nekako ne morem odločiti…

Pred kakšnimi desetimi leti se nam je odrekel. Zaradi nekih razprtij. Ne vem kakšnih, takrat me ni zanimalo, ker sem bil še premlad, kasneje oz. danes pa nočem odpirati starih ran. Čeprav… če zdaj bolje pomislim, lahko, da se trenutno odpirajo kar same. Govorim o starem očetu. Dedku. Dediju.

Prekinili smo vse stike, ne samo z njim ampak kar s celotnim delom družine po njegovi strani. Nato smo se še selili in stiki so se popolnoma porazgubili. Do pred kratkim…

Z mami in sestro smo šli v šolo, na roditeljski sestanek, ko ga srečamo. Njega. Skoraj se ni spremenil, le leta na obrazu so se mu poznala.

Mami in on sta obstala kot okamenela… S sestro sva se le spogledala. Nisva vedela (še posebaj ona) kako in kaj. Zdelo se mi je, kot da je minilo leto, preden sem kot prvi izdavil… “Živjo“. Podal sem mu roko. Presenečeno sva si stisnila roke, nato pa je kratek pogovor le stekel. “Kako ste, kje ste, kaj ste…” Mudilo se nam je naprej, zato smo si na hitro izmenjali še telefonske in že smo šli vsak svojo pot naprej. Vsak svojo različno pot. Naprej. Minilo je dobrega pol leta, ko je zazvonil telefon. “Se boste kaj oglasili? Vsaj tamala dva… (to naj bi bila midva s sestro :-) )”

Na hitro s(m)o se dogovorili za obisk, a sam žal nisem imel časa. In zdaj sem nekako v dilemi. Mi naj bo žal, da ga nisem videl, dedi namreč ni vsak dan mlajši, ali naj bom… hja, recimo srečen.

Namreč, takrat vem, da sem mu precej zameril njegova dejanja. Tudi naša življenja so se drastično spremenila, a vseeno. Takrat nisem spraševal, ker me ni zanimalo, vsaj delal sem se, da me ni, kasneje nisem upal spraševati. Vem samo, da sem se od časa do časa spomnil nanj, na njegovo družino. Kje so? Kaj počnejo? A potem te misli kaj hitro potlačil. Pač, nekdo, ki se odreče svoje hčerke, in njene družine, nekako ni vreden tvojih misli. Vsaj tako sem mislil…

In danes se sprašujem “imam prav? Ali naj mu odpustim..?” Življenje, kot sem na tem blogu že mnogokrat ugotovil, je čisto prekratko, a vseeno. Odpustiti nekomu veliko napako? Ali še naprej zatirati svoje misli? Iti proti njemu, ali se obrniti, kot se je pred leti obrnil on?

  • Share/Bookmark
 

8 odgovorov na “Obrat…”

  1. Darja Darja Pravi:

    Glej, ne veš, če je bila napaka res napaka. Morda so ti jo tako prestavili drugi, da bi opravičili svoja dejanja. Če ti nisi imel negativnih izkušenj, potem najdi čas in skupaj nadoknaditi zamujeno. Da si ne boš potem nekega dne očital… Lažje je odpustiti drugim, kot sebi. Verjemi.

  2. Dizzy Pravi:

    Veš, negativna izkušnja je bila že to, da je prekinil stike tudi z nama, s tamalo… Je bila pa res edina negativna izkušnja, ja…

    Glede na to, da s tamalo nisva imela nič kaj dosti pri vsem tem – zakaj je potem tudi nama obrnil hrbet? To je misel, ki mi dela največ preglavic… :-p

  3. Darja Darja Pravi:

    ZAkaj ne vprašaš, zakaj je prekinil stike tudi z vama. Včasih odrasli manipulirajo z otroci. Ni fer, ampak včasih se res tako dogaja. Mogoče se pa niti ni mogel soočiti z vama. Zaradi strahu, da imata o njem slabo mnenje. Vprašaj. Besede bodo manj bolele, kot obžalovanje.

  4. Tjanci Pravi:

    Na svoja vprašanja najdi odgovore..le tako boš lahko miren..tavanje v temi te bo razjedalo iz dneva v dan bolj..
    povedala ti bom svojo izkušnjo ki je podobna kot tvoja..ampak le podobna..zaradi različnih in premnogih stvari sma z očetom prekinila stike..več kot eno leto me ni bilo domov..in ker sem z mami obdržala stike..in sem nazadnje le s težavo..ampak sem prišla domov..me je oče ignoriral..čist..in tako sem redno prihajala domov..nikoli si nisem misnala , da se bo zgodil takšen preobrat , a oče trmast kt je..nkol ni v ničemer popustil..ampak tisti dan..po dveh letih molka..je stopil k meni..na vsa vprašanja mi je odgovoril..in vse se je postavilo na glavo..a tokrat v pozitivni luči..
    moj namen te ni zamorit s svojo zgodbo=)
    hočem ti le povedat, da sta bili ti dve leti najhujši v mojem življenju..vsa vprašanja, ki so me najedala..dvomi..zakaj je tako..kaj je bilo…
    mislm , da imaš zdaj priložnost in napočil je čas, da najdeš odgovore..da se z dedkom povežeš..ljudje se spreminjajo..pozabljajo na zamere..ne pripisujejo jim več take teže..in z leti dozorijo..vsi delamo napake..a najbolj pomembno je da se na njih učimo..naredimo nekomu lepši jutri..in ne grenimo življenja..čas celi rane..in to drži kot pribito..družina je nekaj svetega..in nekaj tako zelo ranljivega..tudi mene je bilo strah, da bi se soočila z očetom..bolelo me je in čutila sem veliko obžalovanje , da nisem zbrala dovolj poguma, da bi razčistila stvari,,.in doskrat je strah edini , ki nam preprečuje ..tako veliko stvari,..vprašaj ga..odrasli delajo včasih nezavedno tako veliko napak in na njih trpimo najbolj otroci..pa naj bo to zaradi ponosa..strahu ali kakšne druge banalnosti..ampak pomagajmo jim..če si ne znajo sami..
    oprosti…mal sm padla not..
    vem , da si razočaran…a odgovori bodo pomagali..vsj k miru v tvoji duši..

  5. Dizzy Pravi:

    hvala obema. vajina komentarja mi znata res pomagati… :)

  6. hathor Pravi:

    Za prepir sta vedno potrebna dva in morda je nekaj krivde tudi na tvoji mami. Lahko se je dedi odpovedal hčerki, vidva pa sta bila zgolj postranski žrtvi…nikoli ne veš točno, kaj je bilo.
    In bi rekla enako kot Darja…pojdi tja, pogovori se, potem pa se lahko še vedno odločiš, da ne boš imel stikov z njim. Ali pa ti bo pogovor odprl oči, pa jih boš ponovno vzpostavil. Probat ni greh…boš imel vsaj čisto vest, da si storil svoj korak.

  7. Katjusha Pravi:

    hm, iz lastnih izkušenj ne-pogovarjanja z določenimi družinskimi člani, ti svetujem, da navežeš stik. jaz s fotrom par let nisem govorila, sva bila jezna drug na drugega, in zdaj se počasi začenjava pogovarjati, pa sploh ni slabo. pa bi mu lahko zamerila veliko več stvari, kot on meni, ampak konec koncev je moj fotr. poleg tega pa – zakaj bi se spuščal na njegovo raven in bil ignorantski? tako pač nikamor ne prideš. poskusi navezat stike, če ti ne bo odgovarjalo, se ne boš počutil dobro, pa veš da jih lahko vedno prekineš. poleg tega boš imel pa še ti čisto vest in boš vedel, da si poskusil. :)

  8. Gelchy Pravi:

    Se moram kar strinjat z vsemi pozitivnimi komentarji. Vsekakor vzpostavi stike nazaj. Ni potrebno da se skupaj 24/7 oz. da ste najboljši “prijatelji”. Morda se razvije tudi to, ampak nikoli ne boš vedel, če ne boš poskusil. Konec koncev pa tudi tebe najbrž zanima, kakšne so tvoje korenine ne?

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !