Apr 10

Pozitivna in negativna presenečenja, izkušnje in poti življenja nas vodijo v različne smeri. Kam sodi – med pozitivne ali negativne, še posebno kam me vodi tale, pa se nekako ne morem odločiti…

Pred kakšnimi desetimi leti se nam je odrekel. Zaradi nekih razprtij. Ne vem kakšnih, takrat me ni zanimalo, ker sem bil še premlad, kasneje oz. danes pa nočem odpirati starih ran. Čeprav… če zdaj bolje pomislim, lahko, da se trenutno odpirajo kar same. Govorim o starem očetu. Dedku. Dediju.

Prekinili smo vse stike, ne samo z njim ampak kar s celotnim delom družine po njegovi strani. Nato smo se še selili in stiki so se popolnoma porazgubili. Do pred kratkim…

Z mami in sestro smo šli v šolo, na roditeljski sestanek, ko ga srečamo. Njega. Skoraj se ni spremenil, le leta na obrazu so se mu poznala.

Mami in on sta obstala kot okamenela… S sestro sva se le spogledala. Nisva vedela (še posebaj ona) kako in kaj. Zdelo se mi je, kot da je minilo leto, preden sem kot prvi izdavil… “Živjo“. Podal sem mu roko. Presenečeno sva si stisnila roke, nato pa je kratek pogovor le stekel. “Kako ste, kje ste, kaj ste…” Mudilo se nam je naprej, zato smo si na hitro izmenjali še telefonske in že smo šli vsak svojo pot naprej. Vsak svojo različno pot. Naprej. Minilo je dobrega pol leta, ko je zazvonil telefon. “Se boste kaj oglasili? Vsaj tamala dva… (to naj bi bila midva s sestro :-) )”

Na hitro s(m)o se dogovorili za obisk, a sam žal nisem imel časa. In zdaj sem nekako v dilemi. Mi naj bo žal, da ga nisem videl, dedi namreč ni vsak dan mlajši, ali naj bom… hja, recimo srečen.

Namreč, takrat vem, da sem mu precej zameril njegova dejanja. Tudi naša življenja so se drastično spremenila, a vseeno. Takrat nisem spraševal, ker me ni zanimalo, vsaj delal sem se, da me ni, kasneje nisem upal spraševati. Vem samo, da sem se od časa do časa spomnil nanj, na njegovo družino. Kje so? Kaj počnejo? A potem te misli kaj hitro potlačil. Pač, nekdo, ki se odreče svoje hčerke, in njene družine, nekako ni vreden tvojih misli. Vsaj tako sem mislil…

In danes se sprašujem “imam prav? Ali naj mu odpustim..?” Življenje, kot sem na tem blogu že mnogokrat ugotovil, je čisto prekratko, a vseeno. Odpustiti nekomu veliko napako? Ali še naprej zatirati svoje misli? Iti proti njemu, ali se obrniti, kot se je pred leti obrnil on?

  • Share/Bookmark