Dizzyjev blog

Še nedolgo nazaj sem bil precej negativno nastrojen do nasprotnega spola. Razne kolobocije pač, ene zabavne, druge samo naporne, spet tretje… boleče. In sem bil nekako zaprt pred damami. Do pred kratkim.

Ko delam, opazim veliko simpatičnih deklet, a pretekle izkušnje so me izoblikovale do te mere, da jih ne opazim. Izjave tipa, “uuu, kaj maš pa tole okoli vratu“, ko je očitno da gre za fotoaparat in moji odgovori tipa “ah nič, to je samo obesek za ključe, katerega si nadenem samo za žurat…” so torej povsem zgovorni, zakaj jih niti ne opazim več. Pa tudi to, da sem bil v ljubezni že mnogokrat preveč prizadet. Prevečkrat, če dobro pomislim. In potem je skoraj normalno, da se človek malce zapre, si zgradi varnostni oklep… Do pred kratkim…

Dunaj. Drugič letos. Prav tako s fotoaparatom okoli vratu. In s temu primernim mišljenjem v glavi. Sicer sem te gospodične poznal že od prej, tako, da sem vedel, da ni ravno tako hudo, kot v prej opisanem primeru, a vseeno. Bolje preventiva kot kurativa.

A vseeno. Opazil sem jo. Simpatično gospodično mično. Njen pogled igriv. Skuštrani lasje za piko na i lepemu obrazu. Pustila je nek pečat v meni, a sem se zavedal, da možnosti, da bi jo še kdaj videl oz. celo bolje spoznal, niso prav velike. A naključja so naključja in prijatelj Murphy mi je tu celo malce pomagal. Najine poti so se spet prekrižale.

Vsi vemo, kakšen je danes svet in ženske v njem. Precej zmešan. In ženske v njem tudi. Žal. Težko je najti posebno osebo, katera ti bo misli zapolnila s pozitivo, z dobro voljo in ko ti srce skorajda malo poskoči, ko vidiš, da ti je poslala sms. Zaradi nje se mi dogaja prav vse to. Dnevi so malce bolj pozitivni, misli bolj vesele, obraz bolj sproščen in ko dobim njen sms, pa čeprav le enega, dobim nov elan za svoje delo.

Sklenil sem, da bom spustil oklep. Samo za njo. Se ji odprl. Samo njej. Naj me spozna takega kot sem in sama pride do spoznanja ali sem ji všeč ali ne. Izgubiti mislim, da nimam ničesar. Lahko samo pridobim. Vsaj prijateljico. Čas pa bo pokazal, če še kaj več.

Včasih se pač riskira, da se profitira…

Moda. Modni dodatki. Pretiravanja. Vse to zadnje čase vodi do dveh zelo zanimivih ekstremov. Kar je še bolj žalostno, nekateri moški ne zaostajajo dosti. Ampak to tako ali tako niso pravi moški. Niti sami se nimajo za moške… po mojem…

Prvi ekstrem recimo je, ko je ženska čisto preveč oblečena, a vseeno naokrog skače napol gola. Seveda, ko pa je dobesedno oblečena v modne dodatke. Okoli riti ima malo večjo rutko, če je pogumnejša, mogoče šal, srajčka napol odpeta, da se ja vidijo draguljčki (če jih sploh je kaj), a najpomembneje je, da je polno nakita - 15 zapestnic, dekolte krasijo razni obeski in ogrlice, da o uhanih ne govorimo -Olimpijske zastave, zaradi njih, sploh ne potrebujemo več. Na obrazu je kakšna dozica pudra in dve maskari preveč make upa, a kaj ti pomaga “super duper” make up, če pa se obvezno skrivajo za sončnimi očali velikosti maske za varjenje. Takšen primer si lahko po novem ogledate v novem mondenem lokalu v Ljubljani, v Tramontani. No, ne samo tam…

Drugi ekstrem so ženske, ki so prav tako preveč oblečene, ampak dobesedno preveč. A ker so podnebne razmere zadnje čase precej mile, je to lahko posledica zimskega hladu. Problem je v tem, da so ponavadi tovrstni ekstremi tako barvno pisani, da se včasih vprašam, če sem slučajno barvno oslepel. A verjetno se nimam česa za bat, obstaja možnost, da so barvno slepe one. Ravno danes sem videl takšen primer. Niti ne vem, kje bi začel. Začnimo pri turkiznih čevljih, ki se nadaljujejo z belimi nogavicami z rozastim vezenjem, ki prehajajo v krilo nedoločene bave - ne morem se odločiti, ali je šlo za rdečo ali zeleno barvo - lahko za obe skupaj, saj se je krilo prelivalo v barvah, nato pa roza jopica s črnimi črtami. Je pa res, da je imela modro pobarvane lase, vsaj toliko, da je bila v stilu s čeveljci verjetno.

In potem so tu še “moški”. Za katere niti ne veš ali so moški ali ne. Ampak verjetno ne vedo niti sami…