Apr 30

Ne morem, da ne bi. Danes so mi spet dvignile pokrov. Žal. Vem, da je strpnost lepa čednost, ampak – od Most do centra, slaba ura vožnje z mestnim avtobusom!? To je pa too much! Ne, ne, tri much!!

Žal moja pot v službo vodi mimo dveh tržnic, in če začnem delati ob 11h padem ravno v interval vladavine starmame. To je namreč čas, ko objestnice skačejo po tržnicah, ko se borijo za čimbolj frišno kulerabo in endivijo, potem pa s tem navalijo na naše zelence. Zdaj vsaj vem, zakaj tak vonj po zemlji…

Nekako sem te “vladarke” dopoldneva razdelil na tri katergorije.

 Prva kategorija so vozičkarke.

Kot da ni dovolj, da tovorijo vse te svoje vrečke z zelenjadjo, nekatere so precej modernizirane in imajo s sabo tiste male vozičke. In prav te naredijo največjo štalo!! Že sebe komaj skobacajo na avtobus, ne one morajo imeti s sabo ta voziček. In potem se najde kakšen prijazen osebek, malo bolj strpen, kot jaz očitno – “guspa, vam bom pomagu, da boste lažje šle gor…” Ampak, neeee, one so preponosne, da bi sprejele pomoč – “bom saaamaaa…” In se vleče na bus celo večnost… in potem še eno večnost traja, da se spravi do svojega sedeža. In če kaj poznate starmame – takšne so vedno prve in s tem zadržujejo pri vstopanju na avtobus še ostale, ki bi radi šli na bus.

Druga katergorija so berglarke.

Ne rečem, nekatere so res boge – ampak, a nimajo nikogar, ki bi jim pomagal in bi kdo drug skočil na tržnico namesto njih? Skratka, takšnim sedež seveda odstopim. Takšne razumem. Da ne bo kdo rekel, da ne znam biti strpen ;) … Skratka, berglarke so tiste starmame, ki imajo berglo samo za to, da jo imajo. Pa da kašnega nestrpneža, kot sem jaz lahko po glavi. Ne vem, ali imajo te bergle le za grožnjo, le za psiho podporo – a zanimivo je to, da ponavadi prav nič ne šepajo, ko gredo z busa dol. Prav lepo hodijo…

Tretja katergorija so pa starmame, ki si ničesar ne zapomnijo. Vem, da s starostjo peša spomin, ampak… Če je tako hudo, si verjetno v kakšni oskrbi. Tako sem že večkrat videl gospo, ki vsakič preden gre na avtobus, vpraša “a greste do glavne tržnice?“. Si je res tako težko zapomniti, da samo 9-ka ne gre do tržnice?

In potem, namesto, da bi imela vsaj blizu sebe svoj voziček, ga ima parkiranega pri klopci na avtobusni in spet traja celo večnost, da se ji uspe skobacati na bus.

Danes sem imel posebno čast – da sem na poti v službo naletel prav na vse tri kategorije. Kaj hočemo – med 10 in 12 uro je pač vladavina starmame.

  • Share/Bookmark
Apr 30

… je jeba. Menda te lahko tudi fenta!!

Blodiš, bluziš, delaš neumnosti, ker ti možgani ne delujejo kot bi morali (ta objava), haluciniraš (se mi je zdelo, da sem videl bivšo)… Pa še kaj bi se našlo.

Dobesedno kvasim neumnosti. Sicer se jim vsi smejijo, a vseeno se sprašujem – se smejijo foram, ali meni… Po moje obema. Aja, saj sem oboje jaz… :-p

Kar se tiče smrtne nevarnosti zaradi neprespanosti – kolegica me je zadnjič čisto prestrašila – “A pa ti veš, da od neprespanosti lahk tud umreš?” U, mater. Res je. Nevarno je, da kinknem na busu, ko stojim v gužvi. Ali pa ko hodim po Ljubljani in lahko med hojo malce zaspim, pa se z mojo trdo betico kam nalimam (po možnosti na kakšno starmamo s še tršo glavo).

Skratka – oči imam črne kot je črno dno črnega morja. Okoli pa rdečica, kot da sem verižni kadilec jointov!! Podočnjaki – nekako sem se spraševal, prejle, ko sem pogledal v ogledalo, če sem sploh še živ, ker izgledam precej… mrtvo. No, glede na to, da sem se potem s svojim predragim čelom precej močno butnil v podboj vrat – očitno sem še živ. In celo bogatejši. Za eno buško, veliko za sosedovo hruško (sej vemo – foušarija, sosedova hruška bo zmer večja, pa nč nam ni jasn, kako… ;) )

Skratka grem spat za tehle 6 ur. Moram vstat ob 7h. Verjetno bom šele ob 8h. Čeprav, po teh nočeh z manj kot trema urama spanja, bo tole pravi balzam. Pa čeprav bo le kapljica v ocean. :-D

  • Share/Bookmark
Apr 22

Po včerajšnjih kolobocijah z viagrirano starmamo imam trenutno na vesti nekaj precej resnejšega. In sicer eno pravo lajfstajl desižn. Ta zapleten izraz uporabljam samo zato, ker se mi ne zdi tako zelo zastrašujoč, kot… življenjska odločitev…

Delam nekje in nekaj, kar z veseljem počnem. Skoraj sanjski job. Skoraj – ker mi manjka ena majhen skok, za katerega zaletišče je že pripravljeno. In je samo od mene odvisno, ali bom skočil dovolj dobro. Poti so mi odprte. To na eni strani.

So mi pa poti odprte tudi pri nekem drugem poslu, oz. službi, katere osnova je moja sanjska služba oz. sanjsko delo že od malih nog. A je delo napornejše. Morda stresnejše. A toliko bolj zadovoljujoča, ko nalogo dobro opravim.

No, če bolje pomislim, sta obe službi naporni, stresni in zadovoljujoči na koncu… Pa sem spet tam. Vidite, kakšna zagata je nad mano. Pred mano? :-P

Skratka – kolegi oz. kolega mi je predlagal, naj naredim spisek +/-. Ampak kako naj najdem + in – pri sanjskih poklicih. Se strinjam, pri obeh so munusi, ampak so plusi pri obeh tako močni, da se minusi praktično izničijo. Skrijejo. Poniknejo.

Večerno, tudi nočno delo, malo prostih vikendov, tudi nekaj stresa na obeh koncih – a kaj je to proti temu, da delaš nekaj, kar te neizmerno veseli. Izpopolnjuje… Delaš nekaj, o čemer sanjaš

  • Share/Bookmark
Apr 21

Čeprav sem po tihem sklenil, da je bilo na tem blogu o stardecih in starmamah dovolj povedanega, pa tale mora biti omenjena. je pa čisto frišna od danes zjutraj.

Skratka, ura – 4:45, pri vkrcavanju na mestni avtobus.

Sam priznam, da sem bil še bolj slabo zbujen, posledično pa še malce počasen (v gibanju, da ne bo pomote, pa verjetno tudi v mišljenju, no, ja… ) – kaj ne bom, če smo pa še sredi noči!! Skratka. Pride avtobus. Zmigam svojo zaspano, z delovno opremo otovorjeno oslovsko rit na avtobus, in seveda je ta tovor potrebno raztovoriti… Odpnem, ko me nekaj dobesedno nabije od zadaj “nooo, dejmo mal zmigat, js bi se tud rada vsedla…” z vreščečim glasom vred.

Če ne bi bilo vreščečega glasu, bi si za trenutek drznil celo misliti, da me je (verjetno po pomoti) začela naskakovati kakšna brhka mladenka, tako pa je bila le prenaspidirana starmama, kateri verjetno še ni popustila tabletka viagre, ko sta z stardecom poskušala (s povdarkom na poskušala) … “telovaditi…” Verjetno je res ostalo le pri poskušala, ker je bila tako vreščeče glasna…

Okej – da bi se to dogajalo sredi gneče, v prometni konici, to bi še razumel, ne pa sredi noči, na enem izmed prvih avtobusov, ki je bil, ja ne boste verjeli – PRAZEN!! Gor smo bili, starmama, nek črnogorec, ki je seveda napol spal in jaz. Aja, pa šofer.

Seveda me je vreščanje v trenutku prebudilo, nisem bil več preveč počasen, celo misli so začele biti urne in sem v njih skupaj skobacal nekaj takega:

Ja madona, starmama (točno tako sem rekel), sej vam maša al pa frišna kuleraba (beri: koleraba, cvetača, menda po neki debeli knjigi imenovani SSKJ) ne bo nikamor pobegnila, tko kt ne ostalih cca. 50 prostih zicev. Dejte se mal umirit, baba stara!!!

In se povrnem nazaj v svoje napol hibernirajoče stanje, spotoma pa v voznikovem ogledalu zagledam zanimiv nasmešek (voznika, kajpak).

Madonca, če ne bi šel službeno na morje danes – bi verjetno podlegel posledicam celotedenske slabe volje oz. bog ne daj – starmamske tečnosti!

  • Share/Bookmark
Apr 15

Včeraj zvečer sem čisto po naključju naletel na eno najbolj bizarnih oddaj, “The Jerry Springer Show”. Naslov oddaje – “Honey, It’s Over!”, oz. po domače, “Dragi, kon’c je!”.

In ob gledanju tega presežka televiziske bistroumnosti, se mi je porodilo kar nekaj vprašanj…

1. Kaj ti je tega treba!?

Dragi, dokaži, da me ljubiš, dokaži mi to tukaj, zdaj…” je vreščala ženska. Sicer, za razliko od ostalih tovrstnih showov celo normalna za pogledat.

Zgodba je taka. “Dama wannabe” in “kavalir not to be” sta bila skupaj dobrih pet let. Imata dva otroka. Vse, kar si je ženska želela je, da ji pokaže, da jo ljubi, da jo kdaj pelje ven in da kdaj ustreže njenim željam. Seks s pripomočki. Ampak, to še ni vse. Preden njen fant, oz. zaročenec pride iz “osamljene sobe” zaupa še, da bi rada, da jo kdaj pelje ven, v striptiz klub. Ženska je po moje malce neuravnovešena. Fante potem tudi pride ven, na oder, tudi on, za razliko od drugih tovrstnih “oddaj” normalen za pogledat (don’t judge me – lepota je relativen pojem… :-p). In mu njegova draga pove: “Dragi, veš, da te ljubim, da si te želim. Ampak, rada bi, da me kdaj pelješ ven, vedno hodiš sam ven, ko greš na ribolov, greš vedno sam, daj me kdaj vzemi s sabo…” Fant začne odgovarjati v stilu, da potrebuje čas zase, da itak, da jo ljubi… nakar ga prekine “dokaži, da me ljubiš, dokaži mi to tukaj, zdaj…aja, še to, varam te s tvojim prijateljem, ljubim te, a me ne spoštuješ, on pa me…” Ja baba debilna – če ga ljubiš, ga prvič ne bi varala, če varaš, verjetno se dobiš z njegovim prijateljem le za kratek čas, da opravita, res je težko spoštovati nekoga v tisti urici ali dveh nabijanja… In tip, naiven še bolj kot jaz reče: “Ljubim te, saj to veš, samo želim si, da bi se dobro razumeli, jaz ti, najina otroka, da smo lepa družina…” Debil. Službo ima, videlo se mu je, da ni tako slab človek, medtem, ko je ona imela precej čudne nazore, poleg tega še brezposelna – spokaj stran, z otrokoma vred, pa je. Ženska pa vrešči “če me res ljubiš, mi to dokaži tukaj zdaj…” Tudi mene zanima, kako dokažeš to tukaj zdaj. Oz. tam, takrat, v tistem trenutku. Po moje se ljubezen dokazuje, ne dokaže, se pokaže, se izkazuje dlje časa, ne v trenutku. Verjetno se ji je le lesketalo pred očmi… poročni prstan… ;-) Ampak tega ni bilo. Verjetno ji s tem ni pokazal, da jo ljubi… In… kot, da mu vsega tega ni mogla povedati doma, v miru in se tudi pogovoriti v miru. Ne, to je treba narediti na televiziji. V Jerry Springer šovu… Ni mi čisto jasno, zakaj…

2. Zakaj izzvati pretep, če veš, da ga ne bo?

Zgoraj opisana zgodba se zaključi tako, da potem pride na oder še “prijatelj”, kateri ti dobro namerno pomaga. Posluša tvojo drago pri jamranju. Dobesednem jamranju. ;-)

In seveda, se zapodita drug proti drugemu, si rečem “uuu, kva ga bo na peso zdele ruknu…” A glej ga zlomka… Tam se znajdejo varnostniki in preprečijo pretep. Stvar bi bila še kar logična, če to sploh v vsej tej zmedi sploh lahko je, če ne bi gospod Springer na veliko izzival. In ko se fanta končno pomirita, ju spet razburi. Poanta? Verjetno je ni. Logično bi bilo, da bi ju pustili, da bi se zbila med sabo, dama pa odšla domov. Z Jerryjem. Ali pa v striptiz klub…

No, takšni primeri so bili še trije, en ko je tip hotel damo nazaj, potem, ko ga je pustila, ker jo je varal. Njegov izgovor – “hej, nihče ni popoln!” Debil. In še doda, “saj bi ti več dal, samo saj veš, imam še šest otrok…” Aja, dva ima z njo… Dojamete poanto? ;-)

Mislim, kako bolan moraš biti, da svoje probleme neseš na televizijo in to celo k Jerryju Springerju? In to s takimi idejami in dejansko narediti debila iz samega sebe. In kolikor vem, je ta oddaja v Ameriki precej gledana…

Mislim, jaz Njej, pa Jo imam še vedno zelo rad (pa žal nisva skupaj) tega še v obraz ne povem, kaj šele, da bi jo zvlekel na televizijo in to delil ne samo z njo, ampak še s tistimi gledalci, ki to gledajo… In mogoče dodal še kakšno bolno: saj te ljubim, ampak… vseeno sem spal s tvojo mamo… 

  • Share/Bookmark
Apr 11

Za tole objavo, priznam, zbiram pogum že kar nekaj časa. Je le malo bolj nenavadna, malo… hm… Mah, govori o risankah za odrasle, o pornofilmih. Po domače porničih. :-p

Skratka, vsakdo od nas je gotovo že videl kakšen pornič in vemo, kako stvar zgleda. Pride bejba, ponavadi ima na sebi kratko cunjico, plastične prsi in plastične “čevlje” z 22,3 cm peto. Pride tip, praviloma razbacan in precej potetoviran, neglede na tematiko “filma” (dejmo bit uradni), ima deklina po parih trenutkih kar naenkrat polna usta njegovega otepača.

Po nekaj minutah sledi še slepo nabijanje, ki traja v nedogled. No, nakateri boste rekli “ja kva pa teb ni jasn, sej to je običn pornič!” Da, dragi moji, je, ampak meni je to popoln nesmisel. Zakaj? Pa poskusimo kar po točkah.

1. Plastične prsi:

Nekaj najgršega v zgodovini človeštva. Po možnosti se za silikonizacijo odloči brhko dekle z modrčkom nekje A košarice. In, opa, ona se odloči, da bi imela D košarico oz. velikost. Vse lepo in prav, velikost je kar solidna… ampak, ko zdaj tiste joške ne bi izgledale, kot da ima dobesedno melone na nek čuden način namontirane nase. Še več – deklina lahko leži, stoji sedi, visi – njene joške bodo vedno v isti legi, gledano na njeno telesno ravnino. Uuuu, hudoooo!! Not!! Evo, prva minus točka, zakaj ne maram tipičnih pornilčev. In me mine… Prvič.

2. Tisti kukr “čevlji”

A kdo ve, obstaja kakšna statistika, koliko pornozvezd se poškoduje med snemanji v tistih “čevljih”? Ker, takšna peta je nenormalna. Jaz osebno, se recimo rad v sceno malce vživim, pa verjetno nisem edini in če se že zgodi čudež in je “film” oz. vsaj del “filma” (beri en seks v “filmu”) plastic fantastic melona joške free, potem ima dama obute prav te megalonanske “čevlje”. In če je scena postavljena v posteljo (ob, nad, pod posteljo) – yeah, seveda – katera neumnica bo imela takšne “čevlje” za v posteljo? Mah, za kamorkoli, kaj šele za doldajanje… In me mine… Drugič.

3. Faker

Imejte me za čudnega, ampak, tudi če je tip v “filmu” čuden, hja, me mine. Ali so preveč potetovirani, spuščajo čudne glasove ali pa so dejansko… mislim… hm… Čudni. Stari. Debeli. Kot, da bo v resničnem svetu kakšna tovrstna vragica zajahala in obdelala kakšnega takega. Po moje, da ne… Vsaj v Sloveniji ne… In me mine… Tretjič.

4. Čudni glasovi

Sem spadajo tako vzdihljaji, dretje, ko ji “pride” (no, okej, nekaterim dejansko res) kot tudi… Odličen izbor glasbe.

Kakršnikoli čudni glasovi me znajo zmotiti. Še najbolj njeno dretje ob njenem fake orgazmu. Očitno je enota za dobro odigran fake orgazem 50 decibelov. Če preseže 100 decibelov – ne me basat, celo multipli orgazem je bil… Da ne govorim o glasbi. To je pa popoln debilizem, kakšno glasbo včasih slišiš zraven. Za moje mnenje, kakšen chill out, kakšen romantičen instrumental… To bi bilo kar v redu. Samo nekateri pa so glasbeno podloženi čisto mimosunsko. Ne vem, sploh ne znam opisati, oz. primerjati. Kot, da bi dali CD Damjana Murka zraven, no… In me mine… Četrtič…

Skratka – sem tako izbirčen, picajzlast (ne, nimam picajzlov – samo tako se reče, za tiste, ki ne veste) ali enostavno kompliciram? V življenju sem videl samo en dober tovrstni “film”, Playboyeve produkcije, če se prav spomnem. Tam ni bilo brezumnega nabijanja in dretja, ni bilo debilističnih Murkotovih arij, ni bilo sadnih primesi in ni bilo tatoojev. Le dobro odigran, simpatičen čuten, a vseeno strasten seks. Takšnega bi si upal pogledati tudi v dvoje, s kakšno damo. Ostalih pa raje ne. Da ne bi bilo kakšne pomote. Ker se gotovo najde še kakšna 5. točka, če ne še kakšna… In me mine… n-tič…

  • Share/Bookmark
Apr 10

Pozitivna in negativna presenečenja, izkušnje in poti življenja nas vodijo v različne smeri. Kam sodi – med pozitivne ali negativne, še posebno kam me vodi tale, pa se nekako ne morem odločiti…

Pred kakšnimi desetimi leti se nam je odrekel. Zaradi nekih razprtij. Ne vem kakšnih, takrat me ni zanimalo, ker sem bil še premlad, kasneje oz. danes pa nočem odpirati starih ran. Čeprav… če zdaj bolje pomislim, lahko, da se trenutno odpirajo kar same. Govorim o starem očetu. Dedku. Dediju.

Prekinili smo vse stike, ne samo z njim ampak kar s celotnim delom družine po njegovi strani. Nato smo se še selili in stiki so se popolnoma porazgubili. Do pred kratkim…

Z mami in sestro smo šli v šolo, na roditeljski sestanek, ko ga srečamo. Njega. Skoraj se ni spremenil, le leta na obrazu so se mu poznala.

Mami in on sta obstala kot okamenela… S sestro sva se le spogledala. Nisva vedela (še posebaj ona) kako in kaj. Zdelo se mi je, kot da je minilo leto, preden sem kot prvi izdavil… “Živjo“. Podal sem mu roko. Presenečeno sva si stisnila roke, nato pa je kratek pogovor le stekel. “Kako ste, kje ste, kaj ste…” Mudilo se nam je naprej, zato smo si na hitro izmenjali še telefonske in že smo šli vsak svojo pot naprej. Vsak svojo različno pot. Naprej. Minilo je dobrega pol leta, ko je zazvonil telefon. “Se boste kaj oglasili? Vsaj tamala dva… (to naj bi bila midva s sestro :-) )”

Na hitro s(m)o se dogovorili za obisk, a sam žal nisem imel časa. In zdaj sem nekako v dilemi. Mi naj bo žal, da ga nisem videl, dedi namreč ni vsak dan mlajši, ali naj bom… hja, recimo srečen.

Namreč, takrat vem, da sem mu precej zameril njegova dejanja. Tudi naša življenja so se drastično spremenila, a vseeno. Takrat nisem spraševal, ker me ni zanimalo, vsaj delal sem se, da me ni, kasneje nisem upal spraševati. Vem samo, da sem se od časa do časa spomnil nanj, na njegovo družino. Kje so? Kaj počnejo? A potem te misli kaj hitro potlačil. Pač, nekdo, ki se odreče svoje hčerke, in njene družine, nekako ni vreden tvojih misli. Vsaj tako sem mislil…

In danes se sprašujem “imam prav? Ali naj mu odpustim..?” Življenje, kot sem na tem blogu že mnogokrat ugotovil, je čisto prekratko, a vseeno. Odpustiti nekomu veliko napako? Ali še naprej zatirati svoje misli? Iti proti njemu, ali se obrniti, kot se je pred leti obrnil on?

  • Share/Bookmark
Apr 08

Sanje vsakega profesionalnega športnika so gotovo Olimpijske igre. Žal ti jih včasih preprečijo poškodbe, bolezen, ali zgolj nesreča oz. nedoseganje pravih rezultatov, čeprav bi morda na samih igrah dosegel zgleden rezultat. Nikakor pa ti teh sanj ne bi smela vzeti politika.

Sam sem bil včasih športnik, lahko rečem tudi, da precej resen in tudi precej perspektiven. Ko je bil ta šport tudi v Sloveniji še med priljubljenejšimi, sem tudi sam sanjal o nastopu na Olimpijskih igrah, a ko je za moj šport izpuhtelo zanimanje, sem se sprijaznil… in še vedno začetek in konec iger pospremim s solzami v očeh. Vseeno pa upam, da jih bom videl – če drugače ne, zaradi službe. :-)

Skratka, zaradi zgoraj napisanega vem, kaj Olimpijske igre pomenijo športniku. VSE!

Tako tudi vem, kakšno je razočaranje ob tem, ko se za določen turnir pripravljaš dlje časa in potem ti kakšna poškodba prepreči udeležbo. Nekateri športniki svojo kariero gradijo zgolj in samo za nastop na Olimpijskih igrah, svoje življenje podrejajo treningu in se trudijo. Končno jim uspe, z nekaj dobrimi, no, drugod, po drugih državah raje odličnimi rezultati, se kvalificirajo na Olimpijske igre. Videli bodo, kako se prižge olimpijski ogenj, le njim v čast, celotne igre le njim v čast.

In potem pride nekdo, ki niti nima pojma, kako zelo zna takšna stvar boleti in ubiti um in predlaga bojkot Olimpijskih iger. Sicer ne vem, koliko se je ukvarjala s športom gospa Clintonova, a vseeno, tudi, če se je, premalo intenzivno in zagreto, da bi vedela.

Gospa Clintonova je namreč gospodu Bushu zaradi nedavnih sporov med Kitajsko in Tibetom predlagala bojkot letošnjih Olimpijskih iger. Res je, nagaja ta spor tudi Olimpijskim igram (vsaj protesti nagajajo olimpijskemu ognju napredovanju po svetu), ampak, mislim, da morata Tibet in Kitajska sama rešiti problem. Prav gotovo jima pri reševanju ne bodo pomagali ameriški športniki, ki bodo namesto v bojih za olimpijska odličja, doma pred televizorji. Nikakor ne. In enostavno se mi ne zdi fer, da zaradi političnih sporov trpijo športniki, da zaradi tega trpi šport. Šport sam ima že tako ali tako preveč preglavic z dopingom, s korupcijo in še s čim… Zakaj bi uničili še tisti, en in edini, pravi olimpijski duh?

  • Share/Bookmark
Apr 07

Kaj si? Kje si? Kdo si? No, poba, viden včeraj, v McDonaldsu na Čopovi, ni imel najbolj razčiščenih pojmov. Vsaj glede tega, kaj si oz. kdo si.

Med potepom po sončni Ljubljani sem se malce ustavil v McDonaldsu, na Čopovi. Mi je zadišal en milkshake, vanilijin. Pa malo posedet… ;-) Sedim in srkam svoj priboljšek, ko pride skupinica kakšnih osmih mladcev – če rečem, da so bili sila glasni, obuti v svetleče superge “Najk šok”, punce pa z očali “Dolce Banana” je veliko povedanega. A vseeno, je v tej gručici življenja prepolnih otročajev izstopal fante – pri včerajšnjih temepraturah ga na glavi ni niti najmanj motila kapa, samo, da je “La Košta”. Hodil je okoli mize, za katero so sedeli, se drl in nadlegoval svoje “prijatelje”. “Prijatelje” zato, ker se jim je na obrazih videlo, da so ga malce siti. Skratka, fant je nadlegoval dekleta (“Hajde, idemo na WC, bit će žešće“) in potem, ko se od treh deklet ni nobena zmenila zanj, se je spravil na “prijatelje”. “A stari nou, dej mi mał te svoje špegłe posod… da te ne izšamaram…” In mu jih seveda noče dati, pa ga malce butne v zameno. Pa gre do drugega, pa ga nadleguje… No, tretji se ga usmili in mu malce posodi svoja “Hugo Zoss” očala. Fant si jih veselo natakne in spet začne šarmirat dekleta… kot, da jim bo zdaj kaj bolj všeč.

Potem pa pride trenutek, katerega bi lahko uporabili tudi v reklami za Mastercard – saj veste, tista reklama, ko nekaj stane toliko, tisto toliko, končno zadovoljstvo pa neprecenjlivo… Skratka – zazvoni mu telefon.

Se oglasi: “Ja, prosim?

Nadaljuje: “Ja, tuki sm, v McDonaldsu, s prjatli smo šli sam na eno pito…

Vidi se, da je malce kregan: “ne, mami, ne bom preveč zapravu, res ne…

Vidi se, da je še malo bolj kregan: “okej mami, sej pridem domov…

Očitno mati, ga še enkrat okara, ko reče: “ja, no, takoj pridem, čaw, mami…

Kam so šli pa ł-ji, pa ć-ji… naglasak?

In kot, da to ni dovolj, se obrne proti kolegom in reče: “Ajde, kołegi moji, grem kod kuće, mam že kosiło…” Oni pa se samo smejejo… Ni čudno, mar ne?

Priznam, tudi sam se dostikrat kaj zafrkavam v nagłasku, sploh ko sva z najboljšim prijateljem v elementu, ampak se vidi da se gre za zayebancijo… Se ne obnašam, kot tale fante in se ne mečem ven, tako kot tale fante.Sem si samo mislil – “kaj si zdaj, mater, si ali nisi?

Po moje je najbolje, da si kar si. Ne da se nekaj pretvarjaš, da si… Bodi to kar si, ker le ti znaš to najbolje.

  • Share/Bookmark
Apr 02

Še nedolgo nazaj sem bil precej negativno nastrojen do nasprotnega spola. Razne kolobocije pač, ene zabavne, druge samo naporne, spet tretje… boleče. In sem bil nekako zaprt pred damami. Do pred kratkim.

Ko delam, opazim veliko simpatičnih deklet, a pretekle izkušnje so me izoblikovale do te mere, da jih ne opazim. Izjave tipa, “uuu, kaj maš pa tole okoli vratu“, ko je očitno da gre za fotoaparat in moji odgovori tipa “ah nič, to je samo obesek za ključe, katerega si nadenem samo za žurat…” so torej povsem zgovorni, zakaj jih niti ne opazim več. Pa tudi to, da sem bil v ljubezni že mnogokrat preveč prizadet. Prevečkrat, če dobro pomislim. In potem je skoraj normalno, da se človek malce zapre, si zgradi varnostni oklep… Do pred kratkim…

Dunaj. Drugič letos. Prav tako s fotoaparatom okoli vratu. In s temu primernim mišljenjem v glavi. Sicer sem te gospodične poznal že od prej, tako, da sem vedel, da ni ravno tako hudo, kot v prej opisanem primeru, a vseeno. Bolje preventiva kot kurativa.

A vseeno. Opazil sem jo. Simpatično gospodično mično. Njen pogled igriv. Skuštrani lasje za piko na i lepemu obrazu. Pustila je nek pečat v meni, a sem se zavedal, da možnosti, da bi jo še kdaj videl oz. celo bolje spoznal, niso prav velike. A naključja so naključja in prijatelj Murphy mi je tu celo malce pomagal. Najine poti so se spet prekrižale.

Vsi vemo, kakšen je danes svet in ženske v njem. Precej zmešan. In ženske v njem tudi. Žal. Težko je najti posebno osebo, katera ti bo misli zapolnila s pozitivo, z dobro voljo in ko ti srce skorajda malo poskoči, ko vidiš, da ti je poslala sms. Zaradi nje se mi dogaja prav vse to. Dnevi so malce bolj pozitivni, misli bolj vesele, obraz bolj sproščen in ko dobim njen sms, pa čeprav le enega, dobim nov elan za svoje delo.

Sklenil sem, da bom spustil oklep. Samo za njo. Se ji odprl. Samo njej. Naj me spozna takega kot sem in sama pride do spoznanja ali sem ji všeč ali ne. Izgubiti mislim, da nimam ničesar. Lahko samo pridobim. Vsaj prijateljico. Čas pa bo pokazal, če še kaj več. :-)

Včasih se pač riskira, da se profitira… ;-)

  • Share/Bookmark