Feb 21

Očitno ga imam. Očitno je moj “najboljši prijatelj”, sploh zadnje dni… ko mi nagaja na vse možno načine… Kako? Recimo, primer – že eno uro službeni telefon ni zazvonil in sklenem – grem si skuhat kavico. Okej. Pridem do vogala… tulili, tulili. Seveda službeni telefon začne zvonit. Pa si rečem “ma ko ga jebe”, ko začne zvoniti še drug službeni telefon…

Gospe in gospodje, ponosno vam predstavljam mojega namišljenega prijatelja – mr. Murphyja!

Samo nekako to še ni vse. Nanašajoč se na mojo prejšnjo objavo, o Matildi, bi lahko rekel tudi, da se me mr. Murphy loti, ko se mi najbolj mudi – ko začnejo pod avtobusom stardeci in starmame svoj cepetavi ples.

Pa recimo, ko me namišljeni prijatelj obišče v zelo podobnem položaju, kot v uvodu objave, le da sem na poti na WC, ko je mehur že tako poln, da skoraj že pljuska čez rob… Začne vse zvonit vse križem…

Ali pa, ko me udari, ko najmanj pričakujem, recimo, ko sem tako ali tako v bolj slabem razpoloženjskem stanju, pa mi nasproti pošlje koga, ki mi lahko s svojo pojavo ta dan še bolj podre…

In tako se potrdi moto mojega namišljenega prijatelja, ko si ravno rečeš, da slabše tako ali tako ne more iti več, pa te prijateljsko udari čez hrbet in ti z dejanji pokaže:

Ko ti gre res slabo, verjemi, ti gre lahko še slabše!

  • Share/Bookmark
Feb 20

Načeloma sem zelo potrpežljiv človek in sem precej dovzeten za razumevanje … no, raje povem takole – moj tolerančni prag je precej visok, ampak … kar je preveč, je pa preveč.

Namreč, ti stardeci in starmame. To ne moreš verjet, kaj vse vidiš…

Začnimo na začetku. Dneva, namreč. Večino dni svoj delavnik začenjam ob 6h zjutraj, kar pomeni, da sem nekaj čez 5. uro že spakiran na avtobusni postaji. Vse lepo in prav. A prav zanimivo se mi zdi, ko tam starmama stoji in nestrpno čaka avtobus. In, ko avtobus le pripelje, mora ona na vsak način prva vstopiti. Zakaj že? Da bo dobila prost sedež? Fakin par minut čez 5. uro je, teta, busi vozijo po Ljubljani napol prazni!! Zadnjič sem bil ravno prave volje, približno takšne kot danes (ne, in to ni tečnost … :) ) in sem sklenil, da ji bom malce ponagajal … žal … Namreč, starmama me je tako skomolčila, kot da tekmujeva na olimpijskem teku na 3 stopnice po avtobusu. Mislim !? Še par dni sem imel malce modra rebra.

Drug primer so razni stardeci in starmame, v medsebojnem boju. Zadnjič sem se smejal, ko sta dve starmami dobesedno tekmovali za sedež – naj omenim, da je bilo še kar nekaj praznih sedežev, ampak iz nekega neznanega razloga so najpopularnejši sedeži pri vratih – skratka, v svojem polžjem šprintu dirkata do sedeža in se vsedeta ena na drugo. In kot da to ni dovolj, tista, ki se je vsedla prvi v naročje reče – gospa, oprostite, ampak prva sem bila…

No, to bi bili recimo razvedrilni primeri. Teli mi dvignejo pokrov.

Stopiš z busa, pa včasih se mi mudi ujeti drug avtobus, ko presedam in kot da ni dovolj, da porabi dva ponedeljka, da se skobaca z busa dol – okej, to še razumem, ker ko se me mr. Murphy pošteno loti in bolijo koleno, gležnji in križ, tudi sam porabim malo dlje, da se skobacam z busa, a še vseeno se ne ustavim takoj pod vrati in potem ne cepetam na mestu in se ne obrnem trinajstkrat levo in desno, s tem pa onemogočim izstop vsem ostalim… Pa dej se spokaj stran od busa, pa tam odpleši svoj cepetavi ples…

Druga dimenzija stardecev in starmam, pa so cestni vandrovčki. Takšni, ki sredi mesta divjajo z nadzvočnimi 20 km/h na uro, da še ovinke komaj odpeljejo. Resnično sem mnenja, da bi bilo, tako kot pri mladih, tudi pri starih uvesti starostno mejo. Priznam, mladi objestneži so nevarni, vendar pa zna biti tudi starmama, nalimana na svoj volanček v svojem Citroenčku AX-u, izredno nevarna. Sploh pri kakšnem vključevanju na obvoznico/avtocesto, ko zapelje na vozni pas direktno s pospeševalnega s 60 km/h. Take zadeve mi resnično dvignejo pokrov.

Skratka, zadnjič bi moral vstati neki mamci, čeprav je bilo kar nekaj sedežev še praznih, pa me je dobila na napačen dan (ja, tečen sem bil ) in sem jo po hitrem postopku pregnal. Nekaj je sicer protestirala, “ta mladina, nič ne spoštuje starejših”, pa sem ji hitro odvrnil, da spoštovanje bi moralo biti dvostransko.

Skratka – ne vem, zakaj so starmame in stardeci tako zelo požrešni, tako zelo … recimo temu kar agresivni. Pa čeprav se nekateri premikajo počasneje, kot crknjen polž … Cel dan imajo na voljo, saj so le v penziji, ves čas na svetu, a vse morajo imeti PRVI! Povsod morajo biti PRVI! In to me res moti…

No, ja … po eni strani jih pa skoraj razumem … jih le lovi Matilda …

  • Share/Bookmark
Feb 19

Zanimiva je ta pot ljubezni.

Spoznaš osebo, ki te na začetku pritegne, s katero se odlično razumeš, s katero, ko pomisliš na njo, začutiš tiste metuljčke v trebuhu … se počutiš eno… in seveda, s katero se prej nisi poznal, pa tudi če si se, zaradi česar je vse skupaj še bolj zanimivo – brez katere kar naenkrat ne moreš več živeti. Enostavno nisi več to …

Preživljata skupne trenutke, skupne dni, skupaj osebno rasteta. srečna sta.

Potem pa … pridejo (ne vedno, nekateri so skupaj … za vedno) nesoglasja. Enemu ni všeč to, drugemu to. Pridejo prepiri. Začneš se oddaljevati. A še vseeno si s to osebo, še vedno ne moreš živeti brez nje, brez nje preprosto nisi ista oseba.

Nato se vse skupaj konča. Na pobudo ene ali druge strani. Ali skupno pobudo. Prihaja do mnogih postprepirov, “zakaj, čemu, kako in kaj” … a ko potegneš črto … še vseeno ne moreš brez te osebe.

Preden to osebo poznaš, živiš krasno življenje, nič ti ne manjka – vsi okoli tebe te imajo radi točno takega, kot si. Potem pride ljubezen. In vse obrne na glavo. In ko ljubezen odide – sploh ne znaš več živet, kot si živel prej. kar naenkrat življenje, katero si živel pred tem, ni dovolj … čemu?

Poleg tega – kje je tista točka, ko dve poti ljubezni postaneta eno, in peljeta k skupnemu cilju? K življenu v dvoje? Do konca? Ali to enostavno, v današnjem svetu, ni več možno?

Pa še tale misel, ki se mi je utrnila med končevanjem ene izmed mojih poti ljubezni … “Prav za vsakega se na tem svetu nahaja oseba, ki ti je namenjena. A kaj, ko ni nujno, da si ti namenjen njej … ”
 

  • Share/Bookmark
Feb 19

Pa začnimo… :)

Verjetno vas zanima zakaj ravno Dizzy Reed, a ne? Oz. Dizzyjev blog. Skratka, zadeva se je začela nekje sredi srednje šole, ko sem imel obdobje, ko sem poslušal Gunse, samo Gunse in Gunse same. Guns and Roses. V eni izmed skladb, gre za verzijo, posneto na enem izmed koncertov, Axl napove “and on the keyboards, mr. Dizzy Reed…” … in začne se en najboljših glasbenih delov, ki sem jih kdaj slišal. No… Vtis je bil narejen in zdaj tudi veste, zakaj sem v virtuali Dizzy Reed. :)

Skratka, tale blog … jah, kot je rekel dober prijatelj, bo vseboval vsega po malem. Malo mešano na žaru… Če vam bo všeč, to, to boste pa povedali sami… ;)

Uživajte!

Dizzy

  • Share/Bookmark