Določeni komentarji so me čisto nehote spdbudili k nadaljnjemu razmišljanju.
Spoznaš osebo, ki ti je všeč. V katero se zaljubiš. Seveda, če se naredi čudež vseh čudežev, se tudi ta omiljena oseba zaljubi vate. Začneta se sestajati, postaneta par. In seveda v vsej zaljubljenosti ne vidita vseh tistih napak, ki jih vsak ima, oz. si pred njimi, kar je za moje pojme še slabše, zatiskata oči. Srečna sta … dokler se enemu ne posveti … In začne po domače štrajkati. Premišljevati. Iskati napake (to nekatere ženske delajo tako rade, kot da je to njihov hobi) … In potem se začne. Konec. In tistega drugega samo kot strela z jasnega, z otoka glasnega to vse skupaj zadane in seveda… podre… Pa smo tam…
Po drugi strani. Se spoznaš z osebo, s katero si samo prijatelj. No, sta si všeč, a ni tistega … klika… A vseeno, sem ter tja, kakšen objem, morda poljub. Na koncu vse skupaj izgleda že kot veza. A vseeno, si že od samega začetka nekako s trezno glavo pri stvari. Veš kaj imaš in to ceniš. Točno takšno kot je, ne zamegljeno zaradi pretirane zaljubljenosti… Zadeva se pelje naprej in nikomur od dveh v takšni vezi po moje ni do tega, da bi se karkoli spreminjalo - srečen si, pozoronost imaš … ampak… je možno v tem primeru se kasneje, s časoma, zaljubiti?
A ni bistvo vsake veze medsebojno razumevanje, spoštovanje … okej tudi nekaj malega radosti? 
Saj tista zaljubljenost ponavadi po nekaj mesecih tako ali tako izgine. Zakaj bi potem morala biti že na začetku? Mora biti?
Pač, na takšno razmišljanje me je napeljalo nekaj komentarjev na prvi del tega razmišljanja… Bluzim malo, a ne? Verjetno zaradi neprespanosti… 
27.02.2008 ob 17:16
Neprespanost ja…to bo to…pa upam, da nisi kakih smsov pisunu:)
Pejt mal ven na sprehod…in ne masakriraj se toliko.
27.02.2008 ob 17:26
Ne, ne… nisem… Oz. sem jih, ampak tistim, ki so jih vredni…
Sprehod? Kje me pobereš, pa greva?