Feb 27

No… Če sem kakšno pikro rekel na naše starostnike… pa dajmo še kakšno na naše mladostnike.

Kot omenjeno, sem precej razumevajoč človek. Kukr… :) Ampak… tole … Kar na primeru:

Mestni avtobus. Na poti domov. Peljem se lepo mirno, vmes nekaj brskam po telefonu. Nekje na sredi poti na avtobus vstopi 5 mladeničev, tipično oblečenih. Od spodaj navzgor – lacost/nike shox čevlji/superge, kavbojke, jakna z muco okoli ovratnika oz. kapuce ter namesto kape žele na glavi. Glasni. Logično. Ampak sem vajen, pač … Me ne zmotijo… še…

Nato začnejo nekaj kombinirati z denarjem, koliko ga ima kdo, koliko evrov je kdo komu dal, koliko mora dati, “ał te pa nałomim, as słišu…” Nakar mojo pozornost pritegnejo njihova imena. Slovenska. No, čeprav danes, s temi imeni … zdaj imajo ljudje živalska in rastlinska imena (no, sem pa zadnjič slišal, da je psu bilo ime Špela ) …

Skratka dva sta bila ekstra glasna, po imenih sodeč res slovenca, po naglasu pa … khm … Skratk, spotoma ogovorita kolega, ki pa je po imenu sodeč … pač … spodnje gore list, ampak je bil od vseh najbolj civiliziran. Skratka …

Med poimensko sodeč slovencema steče sledeč pogovor:

A: “Stari, a veš kakve imam boksarice danas?”

B: “Ne, a daj povej, stvarno me zanima!”

A: “Sviłene, tigraste. Danas bom u Kołoseju eno uoćio, pa jo bom kr kod kuće pełju… znaš zašto…” Sledi debilen smeh obeh…

B: “A jz mam tud sviłene … sam stari, moje su pinki. Stari, res so žešće!”

A: “Pinki, stari, a take bi tud js meu… sam su skupe te sviłene … stari, jz svojih ne bi imao, će jih ne bi dobu za rođendan…”

Sledi izjava tedna – B: “Bom jz dans mał połovił u njih, a jutr ti jih posodim, boš vidu, kaj to deła ženskam…”

Še dobro, da je bil ta debilizem povedan na moji izstopni postaji, ker … ne vem, če bi lahko dolgo zadrževal smeh. Res … ne samo Matilde, tudi debilizmi polepšajo dan. :)

  • Share/Bookmark
Feb 27

Določeni komentarji so me čisto nehote spdbudili k nadaljnjemu razmišljanju.

Spoznaš osebo, ki ti je všeč. V katero se zaljubiš. Seveda, če se naredi čudež vseh čudežev, se tudi ta omiljena oseba zaljubi vate. Začneta se sestajati, postaneta par. In seveda v vsej zaljubljenosti ne vidita vseh tistih napak, ki jih vsak ima, oz. si pred njimi, kar je za moje pojme še slabše, zatiskata oči. Srečna sta … dokler se enemu ne posveti … In začne po domače štrajkati. Premišljevati. Iskati napake (to nekatere ženske delajo tako rade, kot da je to njihov hobi) … In potem se začne. Konec. In tistega drugega samo kot strela z jasnega, z otoka glasnega to vse skupaj zadane in seveda… podre… Pa smo tam…

Po drugi strani. Se spoznaš z osebo, s katero si samo prijatelj. No, sta si všeč, a ni tistega … klika… A vseeno, sem ter tja, kakšen objem, morda poljub. Na koncu vse skupaj izgleda že kot veza. A vseeno, si že od samega začetka nekako s trezno glavo pri stvari. Veš kaj imaš in to ceniš. Točno takšno kot je, ne zamegljeno zaradi pretirane zaljubljenosti… Zadeva se pelje naprej in nikomur od dveh v takšni vezi po moje ni do tega, da bi se karkoli spreminjalo – srečen si, pozoronost imaš … ampak… je možno v tem primeru se kasneje, s časoma, zaljubiti?

A ni bistvo vsake veze medsebojno razumevanje, spoštovanje … okej tudi nekaj malega radosti? :) Saj tista zaljubljenost ponavadi po nekaj mesecih tako ali tako izgine. Zakaj bi potem morala biti že na začetku? Mora biti? :)

Pač, na takšno razmišljanje me je napeljalo nekaj komentarjev na prvi del tega razmišljanja… :) Bluzim malo, a ne? Verjetno zaradi neprespanosti… ;-)

  • Share/Bookmark