Moški in ženska. Oba strtosrčneža. Oba sta potegnila kratko v svoji vezi. Lepi vezi. Kratko pa sta potegnila malo da ne, kar čez noč. In seveda … boli…
Takšna strtosrčneža se spoznata. Hodita na pijače, na sprehode, se smejita, skupaj se imata res lepo. A ko se poslovita … ostane praznina. Pogrešata. A ne drug drugega, temveč … tisto oz. tistega, zaradi katerega nista ravno v najboljšem stanju.
Potem enkrat, med pogovorom, debata nanese na to, kako bi bilo, če bi si pomagala. Če bi ta strtosrčneža bila skupaj. Če bi enostavno bila skupaj, čeprav nista zaljubljena drug v drugega, a se imata skupaj lepo, se znata zabavati in kar je nekako najpomembnejše - drug ob drugem pozabita na tisto, kar ju drugače tako zelo matra.
In ko takole pogledaš na zadevo, ideja niti ni tako zelo slaba. Tako začneš prebolevati, začneš pozabljati, s časoma se navežeta drug na drugega in začneta pogrešati drug drugega… a vseeno… nista zaljubljena drug v drugega. Pa čeprav se imata rada, sta srečna skupaj in se lepo dopolnjujeta. Sta skupaj lep par.
Je možno biti v vezi z nekom, v katerega nisi zaljubljen? In s to isto osebo uživaš vse dobrote veze, od lepih skupnih večerov, seksa, do kreganj, ker si pozabil na obletnico.
Ali pač to ni prav, ni moralno, je … narobe? Ker te osebe ne ljubiš in si z njo samo zato, da ti je lažje. Da ne … boli?
Obstaja možnost, da se takšni dve osebi enostavno na koncu le zaljubita? Ali je takšna “pomožna veza” že od začetka obsojena na prepad?
P.s.: gre samo za razmišljanje, lepo prosim… ;)
Zadnji komentarji