Feb 25

Čeprav sem bil po dolgem času med vikendom za spremebmo priden in sem delal, sem vseeno ujel nekaj trenutkov za sprehod po obširni ponudbi moje televizije. Tako sem se v soboto dopoldne celo uspel prebiti skozi vse štiri programe, katere moja sobna antenica ujame – POP TV (so bile risanke, sem takoj preskočil), potem sem pogledal SLO2 (če je kakšno smučanje, pa ga ni bilo), Kanal A (so mi ponujali neko revolucionarno zadevo za brit) nato pa Prva TV. Oz. TV3, še vedno ne vem, kater program je zdaj to, ko so tolikokrat menjali… Skratka. American Idol. Pa sem rekel, “ajde, nej jim bo…”

Se zleknem, udobno pod topel kovter in gledam. Kukr polfinale je bilo. Trije so še ostali in imeli so svoj dan – dan, ko so šli v svoj domači kraj, pozdraviti svoje oboževalce. Okej, da vidimo.

Prvi je bil posnetek Taylorja Hicksa, ki se je odpravil v Birmingham, v Alabamo. Gledam, gledam – nato pa šok. Ob cesti ga je pozdravilo več ljudi, kot jih je bilo pred parlamentom na zadnjih delavskih demonstracijah!! Usta do tal, jezik ven! Nisem mogel verjet! In potem obisk nakupovalnega centra, v katerem ga je pričakalo več ljudi, kot ga je bilo na Siddhartinem maratonu! In to samo zato, da so ga videli oz. slišali (vsi ga tudi približno niso videli) odpeti en komad. Nato je šel na obisk k guvernerju, kateri je ta dan proglasil za dan Taylorja Hicksa in če se prav spomnim, mu je celo podelil ključe mesta!!

Po predvajanem posnetku je seveda sledil še nastop, odpel pa je eno skladbo skupine The Doobie Brothers, naslova se žal ne spomnem. Ampak kako!? Razni samoopevani Damjani Murkoti, Sebastiani, Wernerji, vraga, kakšni boljši pevci, ki imajo upravičen renome pri nas (ga sploh ima kdo? ), bi lahko rekli samo – KAPO DOL!!

Nato je sledila Katherine McPhee. Doma iz Los Angelesa. Odziv sicer ni bil tolikšen, kot pri Hicksu, pa vseeno – punca res zna zapeti. Marsikatera naša “zvedzda” bi lahko hodila k njej na pevske vaje. Saj res, zapela pa je pesem Arethe Franklin – Think. Takole nekako se sliši pa original. Zgolj za primerjavo. ;-) Dobro, ne?

Sledil je še Elliott Yamin, kateri se je odpravil domov, v Boston. Tudi njega so pričakale množice oboževalcev, med njegovim nastopom v enem izmed bostonskih parkov, so ljudje dobesedno viseli z balkonov in teras. Tudi njega je sprejel guverner, ter mu povedal, da so bostončani zelo ponosni nanj.

Na oddaji pa je pel takole.

Res, kapo dol. Vsem trem. In ko sem takole gledal oddajo in so mi šle ob njihovem petju vse kocine pokonci sem se hkrati spraševal, kako zavraga bodo izbrali, kdo gre naprej, in kater izmed treh gre domov, ter kako zavraga imamo pri nas toliko poklicnih pevcev, ki od tega prekleto lepo živijo, ko pa pojejo, kot bi jih žive rezali (no, če so emoti, potem je to še nekako upravičeno ).

Skratka televoting, je dal glasove in, verjeli ali ne – zmagovalca, oz. tistega, ki se je od Ameriškega Idola poslovil, je ločilo manj kot procent glasov – vsak od njih je namreč dobil nekaj več kot 33% … in poslovil se je Elliott. A vseeno – kdorkoli bi takrat izpadel, mislim, da bi ga pričakala odlična glasbena kariera. Oz. če sem prav seznanjen, so deležni tega.

Zdaj pa ne vem – je Slovenija res premajhna, da smo tako zašli v glasbenem ustvarjanju ali Amerika res zna. Ne verjamem, da smo premajhni, saj premoremo kar nekaj glasbenih izvajalcev, ki si zares zaslužijo naziv glasbenika. Ki se trudijo. Trudijo za nas. Za svoje poslušalce. A kaj, ko je tistih, ki jim nezaslužno kradejo ta naziv in ga celo blatijo, tako veliko. Kaj, ko je danes lahko vsaka frača, ki nosi push up modrček, pevka. Tiste prave talente, ki pa morda ne izgledajo tako lepo, pa se enostavno spregleda… Žalostno…

Upam, da bo slovenska glasba kmalu prišla nazaj na stara pota. Uspešna pota. Poslušna pota.

  • Share/Bookmark