Dizzyjev blog

… ali namišljeni prijatelj mr. Murphy?

Namreč… Cel dan zbiraš pogum, da pošlješ sms. Ko sem končno začneš tipkati, srečaš najboljšo prijateljico… Telefon pospraviš. Pozabiš. Ne pošlješ. Prvič.

Nato se spet spomneš. Vzameš telefon v roke in začneš tipkati. Sredi tipkanja telefon javi “baterija skoraj prazna!” Pomisliš, toliko je gotovo bo, da napišeš in pošlješ. Klinca. Ravno, ko moraš pritisniti POŠLJI se ekran stemni. Telefon pospraviš. Pozabiš. Ne pošlješ. Drugič.

Prideš domov, daš telefon polniti in skočiš pod tuš. Časa ni, ker te prijatelja že čakata pod blokom, da greste malo ven. Telefon odklopiš s polnilca, ga pospraviš. Pozabiš. Ne pošlješ. Tretjič.

Nato se po nekaj časa spet spomniš ter začneš tipkati. Natipkaš. Pošlješ. A telefon ti javi “sporočila ne morem poslati“. 

In si misliš, “proklet mr. Murphy!!” A nato ti prijatelj pripomni - “ne, stari, usoda!”

Je res? Usoda … ali namišljeni prijatelj mr. Murphy? Ali imaš enostavno zyeban telefon?

Včeraj zvečer. Hodim od glavne avtobusne postaje (ravno mega faking dober kebab sem pojedel) proti Bavarskemu dvoru.  Pa opazim tavajočo mladenko, ki mi je že od daleč delovala znana. Pač, zaradi službe imam poklicno deformacijo, da si dobro zapomnim obraze in vem, s katerim od obrazov se že imel kakršenkoli stik.

Bližje, kot mi je gospodična bolj mi je jasno, od kje mi je znana. Že pred časom, kakšne pol leta nazaj, če ne še dlje, me je na Nazorjevi prav osramočeno prosila, če bi imel kakšen € za njo, češ, da je z Nove Gorice, ter da ji je ušel zadnji avtobus in zdaj zbira za vlak… da potrebuje 15 €. Delovala mi je… poštena. In sem ji dal - 10€. In počutil sem se dobro. Da sem pomagal sočloveku v stiski.

No, včeraj pa vseeno - takoj sem jo spoznal. Podoben govor, kot prvikrat, le z nekaj popravki. A vseeno. Tokrat nisem nasedel. Pa tudi res nisem imel gotovine pri sebi. Sicer poln žep kovancev, a vseeno… nisem ji dal ničesar. Misleč, da nikomur ne bom pomagal… do novega šusa… in da ga pripeljem bližje peklu…

In… danes… Me malo peče vest.   Tisto znamenito vprašanje: “What If?” Kaj, če je res prišla le na izpit, če jo je res prijatelj, s katerim je prišla v Ljubljano, pustil na cedilu in je res brez denarja za avtobus. Vlak.

Verjetno ne bom nikoli zvedel…

Očitno ga imam. Očitno je moj “najboljši prijatelj”, sploh zadnje dni… ko mi nagaja na vse možno načine… Kako? Recimo, primer - že eno uro službeni telefon ni zazvonil in sklenem - grem si skuhat kavico. Okej. Pridem do vogala… tulili, tulili. Seveda službeni telefon začne zvonit. Pa si rečem “ma ko ga jebe”, ko začne zvoniti še drug službeni telefon…

Gospe in gospodje, ponosno vam predstavljam mojega namišljenega prijatelja - mr. Murphyja!

Samo nekako to še ni vse. Nanašajoč se na mojo prejšnjo objavo, o Matildi, bi lahko rekel tudi, da se me mr. Murphy loti, ko se mi najbolj mudi - ko začnejo pod avtobusom stardeci in starmame svoj cepetavi ples.

Pa recimo, ko me namišljeni prijatelj obišče v zelo podobnem položaju, kot v uvodu objave, le da sem na poti na WC, ko je mehur že tako poln, da skoraj že pljuska čez rob… Začne vse zvonit vse križem…

Ali pa, ko me udari, ko najmanj pričakujem, recimo, ko sem tako ali tako v bolj slabem razpoloženjskem stanju, pa mi nasproti pošlje koga, ki mi lahko s svojo pojavo ta dan še bolj podre…

In tako se potrdi moto mojega namišljenega prijatelja, ko si ravno rečeš, da slabše tako ali tako ne more iti več, pa te prijateljsko udari čez hrbet in ti z dejanji pokaže:

“Ko ti gre res slabo, verjemi, ti gre lahko še slabše!“