Feb 19

Zanimiva je ta pot ljubezni.

Spoznaš osebo, ki te na začetku pritegne, s katero se odlično razumeš, s katero, ko pomisliš na njo, začutiš tiste metuljčke v trebuhu … se počutiš eno… in seveda, s katero se prej nisi poznal, pa tudi če si se, zaradi česar je vse skupaj še bolj zanimivo – brez katere kar naenkrat ne moreš več živeti. Enostavno nisi več to …

Preživljata skupne trenutke, skupne dni, skupaj osebno rasteta. srečna sta.

Potem pa … pridejo (ne vedno, nekateri so skupaj … za vedno) nesoglasja. Enemu ni všeč to, drugemu to. Pridejo prepiri. Začneš se oddaljevati. A še vseeno si s to osebo, še vedno ne moreš živeti brez nje, brez nje preprosto nisi ista oseba.

Nato se vse skupaj konča. Na pobudo ene ali druge strani. Ali skupno pobudo. Prihaja do mnogih postprepirov, “zakaj, čemu, kako in kaj” … a ko potegneš črto … še vseeno ne moreš brez te osebe.

Preden to osebo poznaš, živiš krasno življenje, nič ti ne manjka – vsi okoli tebe te imajo radi točno takega, kot si. Potem pride ljubezen. In vse obrne na glavo. In ko ljubezen odide – sploh ne znaš več živet, kot si živel prej. kar naenkrat življenje, katero si živel pred tem, ni dovolj … čemu?

Poleg tega – kje je tista točka, ko dve poti ljubezni postaneta eno, in peljeta k skupnemu cilju? K življenu v dvoje? Do konca? Ali to enostavno, v današnjem svetu, ni več možno?

Pa še tale misel, ki se mi je utrnila med končevanjem ene izmed mojih poti ljubezni … “Prav za vsakega se na tem svetu nahaja oseba, ki ti je namenjena. A kaj, ko ni nujno, da si ti namenjen njej … ”
 

  • Share/Bookmark
 

14 odgovorov na “Pot ljubezni”

  1. Struna Pravi:

    Glede zadnjdega stavka… Na svetu je oseba, s katero sta namenjena en drugemu… V to ne dvomim in nikoli ne bom!!

  2. Darja Darja Pravi:

    Zanimiva misel tale na koncu. Vseeno sem mnenja, da je za dolgotrajno vezo potrebna zrelost. In če je eden od obeh ne premore… Hej, nima smisla… Mučila bi drug drugega. Oz. mučil bi se predvsem tisti, ki bi se odločil vstrajati se prilagajati in truditi.
    Tako pač gre človek naprej. Slej ko prej preboli, pozabi verjetno nikoli. Ampak življenje naredi svoje. In če verjameš, da te nekje na poti čaka sreča, potem tako tudi bo.

  3. dizzy Pravi:

    @Struna: hja, ti očitno imaš srečo, ti očitno to si dosegel oz. to doživljaš, ampak… sam ne verjamem v to… oz. verjamem v to misel.

    @Darja: točno to, ta zrelost, je verjetno mene že ločila od ene ženske… vendar takrat je bila ona precej mlajša. Zdaj sem v letih, ko mi pot križajo ženske, ki naj bi bile zrele… a takih je še vseeno – žal – precej malo… Zato tiste izgubljene, neizrabljene priložnosti, ko bi lahko pot ljubezni zapeljala na zrelo pot… toliko bolj bolijo…

  4. Struna Pravi:

    Dizzy, lajf me je že tolk premlatu, da zdaj vem kaj in kako cenit… Boš videl, da tudi tebe čaka sreča za vogalom in ko jo boš srečal, jo zagrabi in ne spusti… Samo ne obremenjuj se preveč sam s sabo,ker te to najbolj potolče in sesuje.

  5. kiki Pravi:

    e, Dizzy, Dizzy…
    …tako mlad si še, da se res nebi smel obremenjevat z resnimi zvezami=) dej sporoč mi kej, kako se tale drama razvija no.

    lp.

  6. hathor Pravi:

    Dizzy…od kod pa taka patetika? Saj drugače si čist normalen:)
    Posluš, to je lajf…ljubezni pridejo in gredo. Prijatelji pridejo in gredo. Vse pride in gre. Raje pusti preteklost za seboj, tam kjer je, ti pa veselo naprej. Pa brez takele patetike…ni vredno.

  7. struna Pravi:

    Dizzy, ti kar sledi življenju… Te bo samo popeljalo v lepše čase ljubezni in sreče… Boš vidu… Skrbi na stran pa bo

  8. Dizzy Pravi:

    @Struna in Hathor:

    stvar je takšna, da glava to ve, glava to dobro ve, samo eno nadstropje nižje je pa vse zmešano, vlada kaos…

    Zanimivo je predvsem, da se že skoraj pocajtam, potem pa pride nekaj, nekaj čisto minimalnega, kar me vrže s tira.

    Pa bi rad, da me ne bi, pa bi rad šel naprej z življenjem… ampak… vemo, kako je…

  9. struna Pravi:

    Vemo kako je ja… ;) Saj boš vidu… Tudi nadstropje nižje se bo kmalu vse poštimalo… Je pa res, da rabiš čas in take stvari se nikoli ne rešijo čez noč

  10. Dizzy Pravi:

    @Struna:

    Veš, kaj mi je zanimivo in me recimo temu, da mi daje misliti. Odkar so se določene stvari končale, bo minilo že skoraj toliko časa, kolikor so sploh trajale – če pa primerjam te stvari v preteklosti, sem dejansko enomesečno zadevico pospravil v glavi že po … parih dneh … Tu se pa kar vleče in vleče, pa čeprav si srčno želim, da se ne bi vleklo… :p

  11. struna Pravi:

    Te popolnoma razumem Dizzy… Še vedno mislim, da si preveč beliš glavo z vsem kar je bilo, namesto da bi pogledal v prihodnost… Seveda rabiš čas za žalovanje oziroma prebolevanje… Ampak vsi tisti smsi, spomini in to… To je tisto, kar boli… Ozri se v prihodnost, poglej kak korak pred sebe, pa boš videl, da še zdaleč ni tako temno in boleče. Še enkrat ponavljam, kar sm že napisal: Sreča te čaka za voglom, zato stopi okrog vogala. Ne zadržuj se na isti strani še naprej…

  12. hathor Pravi:

    Kaj, nadstopje nižje pa hitr spedenaš…na roko si ga vržeš pa je. Kratkoročno deluje.

  13. Dizzy Pravi:

    @Hathor:

    Da še ostalim razložim: za razliko od ostalih moških (očitno) imam 3 nadstropja:

    najvišje je glava, na sredi je srce in spodaj… moj prijatelj… ;)

    Torej. Srce je tisto, ki mi ga niti ne uspeva kontrolirati… Prijatelja kontroliram z lahkoto… tako ali drugače… ;)

  14. Dizzy Pravi:

    @Eva999: komentar je bil podan pod napačno objavo, pa jo premikam sem, da bo v kontekstu. :)

    Kot tehnična reva ne vem, kam bo tale komentar zdajle padel, mišljen je bil kot komentar na razmišljanje glede ljubezni.

    Kar sem jaz odkrila je to, da tudi v ljubezenskem razmerju ne smemo pozabiti nase, v smislu, da se še vedno nenehno čutimo, da SMO, da smo dolžni se razvijati in rasti. Vse v imenu skupnosti v tej ljubezni, četudi je slišati kot paradoks. Torej: biti moram jaz sama najprej, da sva lahko dva (-na dolge roke).
    To, da SEM, pa vključuje moj lastni način življenja, z vsemi hobiji, dejavnostmi, porivi v tem življenju vred.
    Lepo se imej danes – kljub polni luni in preteklem luninem mrku.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !