Feb 29

Usodna privlačnost. Dobesedno usodna privlačnost. Primer: spoznaš osebo, s katero se res ujameš, popolnoma enako razmišljaš, popolnoma enako misliš, dejansko lahko dokončuješ stavke te osebe… Idealni pogoji, da se s to osebo popolnoma ujameš in si … eno s to osebo.

Ampak… vedno obstaja “ampak”. :) Že logika (oz. fizika :-p) dokaže, da se plus in plus (za večne pesimiste pa minus in minus) v končni fazi odbijata. In zna se narediti, da je tako tudi pri ljudeh. Da je v stvari popolno ujemanje v napoto. Ubije… privlačnost…

Skratka, včeraj, med izredno zanimivo debato, sem ugotovil, da se je verjetno tovrstna usodna privlačnost zgodila tudi meni. In nisem edini. Kolegica je takoj pritrdila, da je tudi ona doživela zelo podobno zadevo… usodno privlačnost. Dobesedno usodno. Za vezo, da ne bo pomote… ;-)

  • Share/Bookmark
Feb 28

Danes sem izvedel, okoli česa oz., bolje rečeno, katere je bilo toliko pompa v ponedeljkovi Novi. Veliki jumbo plakati so na veliko oglaševali…

Sanjo G. … Zakaj ?

Oglaševali so nekaj pompoznega, nekaj … velikega, pričakoval sem najmanj Sašo Lendero… ali pa … recimo Salome. Potem pa Sanja Groharjeva. Playboyevo dekletce leta! Sanja, ki se je že 2x! (če ne še večkrat – malo sem zanemaril branje Playboja v Ljubljani … ) slekla za Playboy.

Zakaj za vraga, če lahko v Playboyu vidim lepe, estetske slike Sanje, zakaj za vraga, bi potem šel gledat “paparazzovske” slike Sanje, ko sprobava neke modrčke in malce celo pokaže tangice (samo trenutek, prec bom nazaj, ker se mi je že samo ob misli na to dvignil … NOT!!) !?

In zanimivi so mi komentarji Nove, saj naj bi bile slike posnete z mobilnim telefonom. Okej, že res, danes tudi fotoaparati v mobilnih telefonih delajo idealne fotke. Ampak ne v slabi svetlobi. Vsak to ve. Še z navadnim kompaktom po moje težko narediš takšne fotke… Kar pomeni, da je moral nekdo to slikati s kar lepo mašinco. Kar bi lahko kdo opazil. Kar bi lahko opazila tudi Sanja… ;-)

Skratka … ne verjamem, enostavno ne. Mislim, da so bile slike namerno posnete. Kako in kaj – veliko je namreč komentarjev na temo samopromocije … ampak bo že čas pokazal svoje … kako hitro bomo namreč pozabili na vse skupaj.

  • Share/Bookmark
Feb 28

Vsa ta kolobocija okoli tega prekrška (na tekmi Arsenal – Birmingham, Taylor nad Da Silvo) in zlomljene noge. res je, gre za hudo poškodbo, Da Silva bo verjetno Euro ‘08 gledal od doma. Kar je, z vidika športnika, skoraj večja bolečina, kot zlomljena noga.

A tudi meni se je zgodilo, da mi je med prekrškom šel gleženj. Ampak, koliko je podobnih prekrškov, oz. popolnoma enakih posredovanj, ki minejo brez poškodb. Pa izgledajo dosti bolj grdo in samo še zamižim, ko vidim, da bo grdo … na koncu pa se oba pobereta s tal in nadaljujeta tekmo. Zakaj tovrstni prekrški niso kaznovani.

To je šport. V žaru borbe se te stvari dogajajo … in tri tekme prepovedi. Okej. Naj bodo, a ne vem pa zakaj? Bo Taylor zaradi tega manj zavzeto branil barve svojega kluba? Po moje ne. Morda bo pazljivejši, ampak … če se bo še kdaj kakšen podoben prekšek naredil, ga pač bo.

Ker to je šport. In sestavni del športa so tudi poškodbe. Žal…

  • Share/Bookmark
Feb 27

No… Če sem kakšno pikro rekel na naše starostnike… pa dajmo še kakšno na naše mladostnike.

Kot omenjeno, sem precej razumevajoč človek. Kukr… :) Ampak… tole … Kar na primeru:

Mestni avtobus. Na poti domov. Peljem se lepo mirno, vmes nekaj brskam po telefonu. Nekje na sredi poti na avtobus vstopi 5 mladeničev, tipično oblečenih. Od spodaj navzgor – lacost/nike shox čevlji/superge, kavbojke, jakna z muco okoli ovratnika oz. kapuce ter namesto kape žele na glavi. Glasni. Logično. Ampak sem vajen, pač … Me ne zmotijo… še…

Nato začnejo nekaj kombinirati z denarjem, koliko ga ima kdo, koliko evrov je kdo komu dal, koliko mora dati, “ał te pa nałomim, as słišu…” Nakar mojo pozornost pritegnejo njihova imena. Slovenska. No, čeprav danes, s temi imeni … zdaj imajo ljudje živalska in rastlinska imena (no, sem pa zadnjič slišal, da je psu bilo ime Špela ) …

Skratka dva sta bila ekstra glasna, po imenih sodeč res slovenca, po naglasu pa … khm … Skratk, spotoma ogovorita kolega, ki pa je po imenu sodeč … pač … spodnje gore list, ampak je bil od vseh najbolj civiliziran. Skratka …

Med poimensko sodeč slovencema steče sledeč pogovor:

A: “Stari, a veš kakve imam boksarice danas?”

B: “Ne, a daj povej, stvarno me zanima!”

A: “Sviłene, tigraste. Danas bom u Kołoseju eno uoćio, pa jo bom kr kod kuće pełju… znaš zašto…” Sledi debilen smeh obeh…

B: “A jz mam tud sviłene … sam stari, moje su pinki. Stari, res so žešće!”

A: “Pinki, stari, a take bi tud js meu… sam su skupe te sviłene … stari, jz svojih ne bi imao, će jih ne bi dobu za rođendan…”

Sledi izjava tedna – B: “Bom jz dans mał połovił u njih, a jutr ti jih posodim, boš vidu, kaj to deła ženskam…”

Še dobro, da je bil ta debilizem povedan na moji izstopni postaji, ker … ne vem, če bi lahko dolgo zadrževal smeh. Res … ne samo Matilde, tudi debilizmi polepšajo dan. :)

  • Share/Bookmark
Feb 27

Določeni komentarji so me čisto nehote spdbudili k nadaljnjemu razmišljanju.

Spoznaš osebo, ki ti je všeč. V katero se zaljubiš. Seveda, če se naredi čudež vseh čudežev, se tudi ta omiljena oseba zaljubi vate. Začneta se sestajati, postaneta par. In seveda v vsej zaljubljenosti ne vidita vseh tistih napak, ki jih vsak ima, oz. si pred njimi, kar je za moje pojme še slabše, zatiskata oči. Srečna sta … dokler se enemu ne posveti … In začne po domače štrajkati. Premišljevati. Iskati napake (to nekatere ženske delajo tako rade, kot da je to njihov hobi) … In potem se začne. Konec. In tistega drugega samo kot strela z jasnega, z otoka glasnega to vse skupaj zadane in seveda… podre… Pa smo tam…

Po drugi strani. Se spoznaš z osebo, s katero si samo prijatelj. No, sta si všeč, a ni tistega … klika… A vseeno, sem ter tja, kakšen objem, morda poljub. Na koncu vse skupaj izgleda že kot veza. A vseeno, si že od samega začetka nekako s trezno glavo pri stvari. Veš kaj imaš in to ceniš. Točno takšno kot je, ne zamegljeno zaradi pretirane zaljubljenosti… Zadeva se pelje naprej in nikomur od dveh v takšni vezi po moje ni do tega, da bi se karkoli spreminjalo – srečen si, pozoronost imaš … ampak… je možno v tem primeru se kasneje, s časoma, zaljubiti?

A ni bistvo vsake veze medsebojno razumevanje, spoštovanje … okej tudi nekaj malega radosti? :) Saj tista zaljubljenost ponavadi po nekaj mesecih tako ali tako izgine. Zakaj bi potem morala biti že na začetku? Mora biti? :)

Pač, na takšno razmišljanje me je napeljalo nekaj komentarjev na prvi del tega razmišljanja… :) Bluzim malo, a ne? Verjetno zaradi neprespanosti… ;-)

  • Share/Bookmark
Feb 26

Moški in ženska. Oba strtosrčneža. Oba sta potegnila kratko v svoji vezi. Lepi vezi. Kratko pa sta potegnila malo da ne, kar čez noč. In seveda … boli…

Takšna strtosrčneža se spoznata. Hodita na pijače, na sprehode, se smejita, skupaj se imata res lepo. A ko se poslovita … ostane praznina. Pogrešata. A ne drug drugega, temveč … tisto oz. tistega, zaradi katerega nista ravno v najboljšem stanju.

Potem enkrat, med pogovorom, debata nanese na to, kako bi bilo, če bi si pomagala. Če bi ta strtosrčneža bila skupaj. Če bi enostavno bila skupaj, čeprav nista zaljubljena drug v drugega, a se imata skupaj lepo, se znata zabavati in kar je nekako najpomembnejše – drug ob drugem pozabita na tisto, kar ju drugače tako zelo matra.

In ko takole pogledaš na zadevo, ideja niti ni tako zelo slaba. Tako začneš prebolevati, začneš pozabljati, s časoma se navežeta drug na drugega in začneta pogrešati drug drugega… a vseeno… nista zaljubljena drug v drugega. Pa čeprav se imata rada, sta srečna skupaj in se lepo dopolnjujeta. Sta skupaj lep par.

Je možno biti v vezi z nekom, v katerega nisi zaljubljen? In s to isto osebo uživaš vse dobrote veze, od lepih skupnih večerov, seksa, do kreganj, ker si pozabil na obletnico.

Ali pač to ni prav, ni moralno, je … narobe? Ker te osebe ne ljubiš in si z njo samo zato, da ti je lažje. Da ne … boli?

Obstaja možnost, da se takšni dve osebi enostavno na koncu le zaljubita? Ali je takšna “pomožna veza” že od začetka obsojena na prepad?

P.s.: gre samo za razmišljanje, lepo prosim… ;)  

  • Share/Bookmark
Feb 25

Čeprav sem bil po dolgem času med vikendom za spremebmo priden in sem delal, sem vseeno ujel nekaj trenutkov za sprehod po obširni ponudbi moje televizije. Tako sem se v soboto dopoldne celo uspel prebiti skozi vse štiri programe, katere moja sobna antenica ujame – POP TV (so bile risanke, sem takoj preskočil), potem sem pogledal SLO2 (če je kakšno smučanje, pa ga ni bilo), Kanal A (so mi ponujali neko revolucionarno zadevo za brit) nato pa Prva TV. Oz. TV3, še vedno ne vem, kater program je zdaj to, ko so tolikokrat menjali… Skratka. American Idol. Pa sem rekel, “ajde, nej jim bo…”

Se zleknem, udobno pod topel kovter in gledam. Kukr polfinale je bilo. Trije so še ostali in imeli so svoj dan – dan, ko so šli v svoj domači kraj, pozdraviti svoje oboževalce. Okej, da vidimo.

Prvi je bil posnetek Taylorja Hicksa, ki se je odpravil v Birmingham, v Alabamo. Gledam, gledam – nato pa šok. Ob cesti ga je pozdravilo več ljudi, kot jih je bilo pred parlamentom na zadnjih delavskih demonstracijah!! Usta do tal, jezik ven! Nisem mogel verjet! In potem obisk nakupovalnega centra, v katerem ga je pričakalo več ljudi, kot ga je bilo na Siddhartinem maratonu! In to samo zato, da so ga videli oz. slišali (vsi ga tudi približno niso videli) odpeti en komad. Nato je šel na obisk k guvernerju, kateri je ta dan proglasil za dan Taylorja Hicksa in če se prav spomnim, mu je celo podelil ključe mesta!!

Po predvajanem posnetku je seveda sledil še nastop, odpel pa je eno skladbo skupine The Doobie Brothers, naslova se žal ne spomnem. Ampak kako!? Razni samoopevani Damjani Murkoti, Sebastiani, Wernerji, vraga, kakšni boljši pevci, ki imajo upravičen renome pri nas (ga sploh ima kdo? ), bi lahko rekli samo – KAPO DOL!!

Nato je sledila Katherine McPhee. Doma iz Los Angelesa. Odziv sicer ni bil tolikšen, kot pri Hicksu, pa vseeno – punca res zna zapeti. Marsikatera naša “zvedzda” bi lahko hodila k njej na pevske vaje. Saj res, zapela pa je pesem Arethe Franklin – Think. Takole nekako se sliši pa original. Zgolj za primerjavo. ;-) Dobro, ne?

Sledil je še Elliott Yamin, kateri se je odpravil domov, v Boston. Tudi njega so pričakale množice oboževalcev, med njegovim nastopom v enem izmed bostonskih parkov, so ljudje dobesedno viseli z balkonov in teras. Tudi njega je sprejel guverner, ter mu povedal, da so bostončani zelo ponosni nanj.

Na oddaji pa je pel takole.

Res, kapo dol. Vsem trem. In ko sem takole gledal oddajo in so mi šle ob njihovem petju vse kocine pokonci sem se hkrati spraševal, kako zavraga bodo izbrali, kdo gre naprej, in kater izmed treh gre domov, ter kako zavraga imamo pri nas toliko poklicnih pevcev, ki od tega prekleto lepo živijo, ko pa pojejo, kot bi jih žive rezali (no, če so emoti, potem je to še nekako upravičeno ).

Skratka televoting, je dal glasove in, verjeli ali ne – zmagovalca, oz. tistega, ki se je od Ameriškega Idola poslovil, je ločilo manj kot procent glasov – vsak od njih je namreč dobil nekaj več kot 33% … in poslovil se je Elliott. A vseeno – kdorkoli bi takrat izpadel, mislim, da bi ga pričakala odlična glasbena kariera. Oz. če sem prav seznanjen, so deležni tega.

Zdaj pa ne vem – je Slovenija res premajhna, da smo tako zašli v glasbenem ustvarjanju ali Amerika res zna. Ne verjamem, da smo premajhni, saj premoremo kar nekaj glasbenih izvajalcev, ki si zares zaslužijo naziv glasbenika. Ki se trudijo. Trudijo za nas. Za svoje poslušalce. A kaj, ko je tistih, ki jim nezaslužno kradejo ta naziv in ga celo blatijo, tako veliko. Kaj, ko je danes lahko vsaka frača, ki nosi push up modrček, pevka. Tiste prave talente, ki pa morda ne izgledajo tako lepo, pa se enostavno spregleda… Žalostno…

Upam, da bo slovenska glasba kmalu prišla nazaj na stara pota. Uspešna pota. Poslušna pota.

  • Share/Bookmark
Feb 22

Da bo na tem blogu še nekaj veselja (nekateri to štorijo že poznate)… :)

Večkrat se naredi, da na služben telefon pokliče starejši moški. In začne, vedno na zelo podoben način, če ne kar na popolnoma enak način… Se je pa to naredilo zdaj že vsaj štirikrat, če ne še večkrat.

Skratka pokliče:

Gospod: “Ma kaku je muožnu, da je isti špiker hkrati na vašem radiji inu še na druhem radiji!?”

Jaz: “Gospod, to ni ista oseba, veste, to je njegov brat. Brata sta in imata zelo podoben glas.”

Gospod: “Aha… Ma samu… kdu zdej holjufa… na katerem radiji je vnaprej posnetu?”

Jaz: “Gospod, sej ni vnaprej posneto, saj pravim, da gre za dve različni osebi, za brata, ki delata vsak na svojem radiju, imata pa zelo podobna glasova.”

Gospod: “Aaaaa… Puole sta brata, praviste… Ha, zanimivu… Jah, nič, lepu, hvala za prijaznost…”

Jaz: “Seveda, gospod, brata, brata… Ni zakaj, lep dan še naprej.”

Gospod: “Eee, eee, samu še njekej… Ma… Kdu zdej holufa, ki je vnaprej posnet…?”

 

Se zgodi, da ti takšni zablodeli klici tudi polepšajo dan. :)

  • Share/Bookmark
Feb 21

… ali namišljeni prijatelj mr. Murphy?

Namreč… Cel dan zbiraš pogum, da pošlješ sms. Ko sem končno začneš tipkati, srečaš najboljšo prijateljico… Telefon pospraviš. Pozabiš. Ne pošlješ. Prvič.

Nato se spet spomneš. Vzameš telefon v roke in začneš tipkati. Sredi tipkanja telefon javi “baterija skoraj prazna!” Pomisliš, toliko je gotovo bo, da napišeš in pošlješ. Klinca. Ravno, ko moraš pritisniti POŠLJI se ekran stemni. Telefon pospraviš. Pozabiš. Ne pošlješ. Drugič.

Prideš domov, daš telefon polniti in skočiš pod tuš. Časa ni, ker te prijatelja že čakata pod blokom, da greste malo ven. Telefon odklopiš s polnilca, ga pospraviš. Pozabiš. Ne pošlješ. Tretjič.

Nato se po nekaj časa spet spomniš ter začneš tipkati. Natipkaš. Pošlješ. A telefon ti javi “sporočila ne morem poslati“. 

In si misliš, “proklet mr. Murphy!!” A nato ti prijatelj pripomni – “ne, stari, usoda!”

Je res? Usoda … ali namišljeni prijatelj mr. Murphy? Ali imaš enostavno zyeban telefon? ;)

  • Share/Bookmark
Feb 21

What if?

nekategorizirano 5 komentarjev »

Včeraj zvečer. Hodim od glavne avtobusne postaje (ravno mega faking dober kebab sem pojedel) proti Bavarskemu dvoru.  Pa opazim tavajočo mladenko, ki mi je že od daleč delovala znana. Pač, zaradi službe imam poklicno deformacijo, da si dobro zapomnim obraze in vem, s katerim od obrazov se že imel kakršenkoli stik.

Bližje, kot mi je gospodična bolj mi je jasno, od kje mi je znana. Že pred časom, kakšne pol leta nazaj, če ne še dlje, me je na Nazorjevi prav osramočeno prosila, če bi imel kakšen € za njo, češ, da je z Nove Gorice, ter da ji je ušel zadnji avtobus in zdaj zbira za vlak… da potrebuje 15 €. Delovala mi je… poštena. In sem ji dal – 10€. In počutil sem se dobro. Da sem pomagal sočloveku v stiski.

No, včeraj pa vseeno – takoj sem jo spoznal. Podoben govor, kot prvikrat, le z nekaj popravki. A vseeno. Tokrat nisem nasedel. Pa tudi res nisem imel gotovine pri sebi. Sicer poln žep kovancev, a vseeno… nisem ji dal ničesar. Misleč, da nikomur ne bom pomagal… do novega šusa… in da ga pripeljem bližje peklu…

In… danes… Me malo peče vest.   Tisto znamenito vprašanje: “What If?” Kaj, če je res prišla le na izpit, če jo je res prijatelj, s katerim je prišla v Ljubljano, pustil na cedilu in je res brez denarja za avtobus. Vlak.

Verjetno ne bom nikoli zvedel…

  • Share/Bookmark